Bolj ko odkrivamo, bolj se čudimo

Dr. Andreja Gomboc raziskuje najsilovitejše dogodke v vesolju, kakršna so denimo zlitja nevtronskih zvezd. Ob tem nastanejo kemijski elementi, ki so del naše Zemlje in ne nazadnje nas samih, tako ni iz trte izvito, da smo vsi narejeni iz zvezdnega pepela. Znanje predaja študentom na Univerzi v Novi Gorici, kjer je ekipa dinamična in raznolika. Vožnja iz Ljubljane ji je včasih odveč, večinoma pa je dobrodošla za zbistritev misli pred delom ali po njem. Prostega časa ima malo, namenja ga svojima otrokoma, prijateljem, po novem tudi štirinožnemu kosmatincu.

Ste profesorica in raziskovalka, predsedujete Komisiji za enake možnosti na področju znanosti, ste nacionalna koordinatorka letošnjih aktivnosti ob 100-letnici Mednarodne astronomske zveze, pišete kolumne, odgovarjate na številna novinarska vprašanja, predavate na poljudnoznanstvenih dogodkih, ste urednica Portala v vesolje, predsednica komisije za tekmovanje v znanju astronomije, ste tudi mama … Kako usklajujete vse to?

Težko. (smeh) Pogosto mi zmanjkuje časa in se vprašam, ali si nisem naložila preveč obveznosti. A za zdaj poskušam uskladiti vse, je pa res, da ne morem takoj odgovoriti na vsa elektronska sporočila, in naj se ob tej priložnosti vsem, ki jim nisem utegnila odgovoriti, opravičim.


 

Delujete v skupini, ki preučuje tranzientne pojave, to so pojavi na zelo kratkih časovnih skalah – od delčka sekunde do nekaj mesecev. Gre za zlitja črnih lukenj, nevtronskih zvezd … Kaj trenutno preučujete?

Še vedno se veliko ukvarjam z izbruhi sevanja gama, ki so od detekcije gravitacijskih valov ob zlitju nevtronskih zvezd avgusta 2017 spet v ospredju. Zaznava tako gravitacijskih valov kot svetlobe ob tem dogodku ter potrditev več kot 20 let starega modela kratkih izbruhov sevanja gama sta dali raziskavam nov zagon.

V moji skupini, kjer se osredotočamo na tranzientne pojave, so tudi podoktorska raziskovalka Tanja Petrushevska in mladi raziskovalki Aurora Clerici in Katja Bricman. Tanja se ukvarja pretežno s supernovami, mladi raziskovalki pa s plimskim raztrganjem zvezd. Aurora dela numerične simulacije, kaj se zgodi z zvezdo, ki zaide v bližino črne luknje in jo plimska sila črne luknje raztrga. Raziskuje, kaj se zgodi z zvezdinim plinom – koliko ga uide, kako nastane disk snovi okoli črne luknje … Gre za zanimivo področje tako s teoretičnega kot opazovalnega vidika. Katja pa se posveča bolj opazovalnim vidikom. Plimska raztrganja zvezd so videti kot neki nov, dodaten izvor svetlobe v središču neke galaksije, ki čez nekaj mesecev ugasne. Veliki sinoptični pregledovalni teleskop (Large Synoptic Survey Telescope, LSST), ki ga gradijo v Čilu in pri katerem sodeluje tudi novogoriška univerza, bo predvidoma zaznal veliko število takih dogodkov. Iz simulacij opazovanj, ki jih dela Katja, je razvidno, koliko jih bo in kakšno kakovost svet­lobnih krivulj lahko pričakujemo. To bo zelo pomembno za prepoznavo teh dogodkov.

V okviru projekta Evropske vesoljske agencije ESA pa od nedavnega delata v naši skupini še Nada Ihanec in Mitja Fridman, ki iščeta dogodke plimskih raztrganj zvezd v podatkih evropskega satelita Gaia.

Kaj bomo iz tega ugotovili? V središču velike večine galaksij, morda celo v vseh, je masivna črna luknja. Nekaj odstotkov teh je »požrešnih« in vlečejo nase snov, ki oblikuje močno svetleč disk, kar vidimo kot aktivno galaktično jedro. V veliki večini galaksij pa črna luknja v središču mirno ždi. Nekoliko vpliva na dinamiko zvezd v neposredni bližini, vemo pa, da igra pomembno vlogo pri razvoju celotne galaksije. A o teh spečih črnih luknjah ne moremo prav veliko izvedeti, dokler v njihovo bližino ne zaide zvezda. Iz svetlobne krivulje nastalega plimskega raztrganja lahko na primer določimo maso črne luknje.

In kakšna je črna luknja naše Galaksije?

Stradajoča. Še kar mirna.

S kolegicami iz Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici ste sodelovali pri treh večjih odkritjih v zadnjih letih. Vi pri omenjenih gravitacijskih valovih, Gabriela Zaharijaš pri zaznavi nevtrinov in zunajgalaktične svetlobe, Tanja Petrushevska pri lanski ultraslečeni supernovi, za kar je slednjima ravno ta teden predsednik Borut Pahor izročil priznanje jabolko navdiha. Vse sodelujete v mednarod­nih skupinah znanstvenikov. Kako hitro o nekem dogodku izveste tu v Sloveniji? Ali vas zaradi izrednega dogodka na nebu zbudijo tudi sredi noči?

Tudi. Že več kot 15 let dobivam kratka telefonska sporočila, ko sateliti zaznajo kak izbruh sevanja gama. Pri tranzient­nih dogodkih je hitrost reakcije ključna, saj je treba čim prej ujeti dodatna opazovanja, preden izvor ugasne. V mednarodnih kolaboracijah zato pošljejo sporočilo čim večjemu krogu sodelavcev, da se zbere čim več podatkov. Glede dostopa do začetnih informacij smo povsem enakovredni, drugo vprašanje pa je, kakšen je naš dostop do opazovalnih naprav. Sodelujem s skupino v Liverpoolu, ki ima dostop do mreže največjih robotskih teleskopov. Prek tujih sodelavcev pa uporabljamo seveda tudi največje teleskope na svetu, kakršen je Zelo veliki teleskop (Very Large Telescope) v Čilu Evropskega južnega observatorija (ESO). Slovenija ni članica ESO, ker je članarina visoka, nekaj milijonov na leto. Pri že tako nizkem celot­nem proračunu za znanost v Sloveniji bi težko upravičili tolikšna sredstva za eno samo področje. Je pa res, da taka članstva, denimo v Cernu ali Evropski vesoljski agenciji (ESA), odpirajo pot visokotehnološkim podjetjem k projektom gradnje vrhunskih naprav.

V kolumni v Delu Vesolje pred sto leti ste orisali, česa vse pred stoletjem nismo vedeli o vesolju. Še zdaj marsičesa ne vemo. In eno izmed neodgovorjenih vprašanj je tudi: kje so vsi.

Vesolje je ogromno. Verjeti, da življenje obstaja samo na Zemlji, je nekoliko prevzetno. Je pa to del proučevanj astrobiologije. Astronomi lahko ugotovimo oziroma ugotovijo, koliko eksoplanetov obstaja in kakšni so. Iz opazovanj ocenjujejo, da ima v Galaksiji vsaka zvezda v povprečju vsaj en eksoplanet. Naslednje vprašanje je, na koliko od teh eksoplanetov so primerne razmere za razvoj življenja, torej, da so na ravno pravšnji razdalji od svoje zvezde, da lahko obstaja tekoča voda in da imajo primerno ozračje. Kako se lahko razvije življenje, če so za to primerne razmere, pa ni v domeni astronomije, ampak bio­logije in kemije. Naslednje pomembno vprašanje je razvoj inteligentne oblike življenja. Koliko naključij je pri tem potrebnih, ki lahko začnejo ali končajo raz­voj? Ali smo sami v vesolju, je zagotovo največje še neodgovorjeno vprašanje glede vesolja in človeštva. Zelo verjetno se zdi, da obstajajo na drugih planetih vsaj mikroorganizmi, obstoj inteligentnih bitij je manj verjeten.



Kot marsikje drugje v znanosti se je tudi pri eksoplanetih izkazalo, da bolj ko odkrivamo, bolj se čudimo. Dokler smo poznali samo Osončje, je bilo vse videti zelo preprosto. V njegovem notranjem delu so majhni planeti, za helij in vodik ter druge lažje pline planetarnih velikanov je tam namreč prevroče, veliki planeti so v zunanjem delu, vsi pa se gibljejo po skoraj krožnih tirnicah. Nato pa so odkrili druge planetarne sisteme, kjer so tirnice močno eliptične, kjer so plinski orjaki zelo blizu svoji zvezdi, odkrili so migracije planetov iz zunanjih v notranje dele … Zdaj vidimo, da je vse veliko bolj zapleteno.


 

Elon Musk in pokojni Stephen Hawking sta zagovarjala, da človeštvo mora kolonizirati druge planete, če želi kot vrsta preživeti. Spet drugi opozarjajo, da je človek prilagojen le na Zemljo in da je teraformacija Marsa nemogoča. Kaj menite?

Civilizacije obstajajo šele zelo kratek čas, okrog 11.000 let. Govoriti, kaj bo s človeštvom, ko bo Sonce čez pet milijard let končalo svojo življenjsko pot – to je absolutno predolga doba. V tem času se bo zagotovo zgodilo veliko število mutacij, vrsta se bo spremenila. Glavno vprašanje pri osvajanju vesolja je energija. Že na Zemlji je to problem. Ne predstavljam si, kaj bi pridobili s poselitvijo Marsa, saj bi imeli kup težav že z zagotavljanjem osnovnih življenjskih razmer znotraj nekakšnih kupol. Tu imamo tekočo vodo, zrak, pred sevanjem iz vesolja nas varujeta Zemljina atmosfera in magnetno polje. Prednostno moramo reševati naš planet, ne pa da začnemo onesnaževati še drugega.

Letos mineva 50 let od prvega pristanka človeka na Luni. Tehnologijo za to je Nasi uspelo razviti v dobrem deset­letju. Vas preseneča, da v pol stoletja človek v raziskovalnem smislu ni stopil na Mars?

Pri pristanku na Luni ni šlo za znanstvene razloge, ampak politične. Ne gre samo za pot na Mars, tudi na Luno se po letu 1972 niso vračali, ker ni bilo političnega interesa. Vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo je bila končana. Čim želite v vesolje poslati človeka, postanejo stvari zapletene, tvegane in drage. Precej lažje je z robotskimi laboratoriji, ki lahko analizirajo prst, kamnine in pošljejo podatke na Zemljo. V tem smislu je človek raziskovalno že stopil na Mars.

Kaj pa vesoljski turizem? Bi odpotovali nad magično Karmanovo ločnico, kjer se začne vesolje, če denar ne bi bil ovira?

Če bi bilo varno, bi me mikalo. Na Luno ali Mars verjetno ne bi šla, nekoliko nad atmosfero pa ne bi bilo slabo. (smeh) Potovanja so del naravne želje ljudi po raziskovanju, osvajanju, nekoč je bila izziv pot prek oceana, zdaj nad atmosfero. Ko govorimo o vesoljskem turizmu, o hotelih v orbitah in podobno, se mi znova zastavi vprašanje energije, pa tudi onesnaževanja okolja.

Vrniva se na Zemljo. Ste predsednica Komisije za enake možnosti na področ­ju znanosti. Kakšno je trenutno stanje oziroma koliko dela vas čaka, da bo komisija postala brezpredmetna?

Še kar veliko. Marsikaj je odvisno od tega, kako hitro se bodo začeli težav zavedati tisti na odločevalskih položajih. Pri nas je še vedno razširjeno prepričanje, da bi morale to ženske same rešiti, ko pa se začnemo oglašati, nas nekateri gledajo postrani. Pogrešam več moških glasov, ki bi opozarjali na diskriminacijo in/ali bili aktivni pri iskanju in uveljavljanju rešitev. Marsikdo pri nas meni, da je dovolj, če na papirju veljajo enaki pogoji, ampak to pogosto še ne pomeni enakih možnosti. Upoštevati moramo, da nismo enaki, da nimamo enakih družbenih vlog. Čeprav se to k sreči spreminja, je še vedno običajno, da ženske nosijo večji del družinskih obveznosti. To seveda ne pomeni, da bomo pisali odpustke in raziskovalki, ki ima otroka ali dva, ne bo treba spisati doktorata. Gledati je treba širšo sliko. Primer: delovno mesto zahteva dodat­no dveletno izobraževanje v tujini. Za moške je to lažje, tudi če imajo družino, kot za žensko. V naši družbi se veliko bolj pričakuje, da bo ženska kariero postavila na stran, podprla svojega moža in mu sledila v tujino, kot obratno.

Veliko je nezavedne diskriminacije. Isti dosežki se ocenjujejo po drugačnih kriterijih. Spomnim se ameriške raz­iskave, v kateri so ocenjevali identične življenjepise, le ime je bilo enkrat moško, drugič žensko. Pri moških je bila zaposlitev bolj verjetna, dobil bi višjo plačo. Bi pa poudarila, da smo k nezavedni diskriminaciji nagnjene tudi ženske.

Ste vi osebno občutili to neenakost?

Zdi se mi, da na svoji koži nisem občutila večje diskriminacije, razen kakih občasnih neprimernih pripomb. Je pa res, da ne morem vedeti, kako bi bilo, če bi bila moški. Morda bi se nekatere stvari obrnile drugače. Nekaj so individualne zgodbe in nekaj povsem drugega celostna statistika. Mnogo žensk za počasnejše napredovanje v karieri razloge išče in pripisuje sebi. Porodniška, bolan otrok in podobno. Po zbranih podatkih in statistični obdelavi pa se pokaže, da gre za neke sistemske ovire.

Omenili ste že družino. Imate hčer in sina. Kako ste združevali kariero in materinstvo?

Materinstvo in kariero, kakršnokoli že, je težko usklajevati. Ampak materinstvo oz. starševstvo te nauči učinkovitosti. Bolje izkoristiš čas, tako tistega, ki je na voljo za delo, kot čas za otroke.

Ne strinjam se z modernim odnosom do znanstvenega dela in nenehno tekmo ... delaj več, še zvečer, čez konec tedna. To ni dobro ne za tiste z družino in ne za tiste brez nje. Večji poudarek bi morali dajati temu, da bi živeli bolj uravnoteženo. V angleščini temu pravijo work-life balance. Le tako si lahko učinkovit dolgoročno, sicer izgoriš.

Na podoktorskem študiju ste bili v Liverpoolu, a ste se vrnili v Slovenijo. Zakaj in, seveda, kako pridobiti nazaj druge naše strokovnjake?

Tujina je mikavna. V bogatejših državah je več možnosti za raziskovalne projekte, boljši je dostop do vrhunske raziskovalne opreme. Odcepiš se od mentorja. V novem okolju te ne poznajo kot študenta, ampak kot odraslo, izdelano osebo, enakovredno cenjeno.

Jaz sem se vrnila zaradi družine in ker nisem želela biti preostanek življenja tujka. Prek kolegov sem spoznala sistem veriženja podoktorskih projektov in pogostih selitev, mene pa je v Ljub­ljani čakalo stalno delovno mesto.
Če sodim po sebi, moramo mladim ponuditi dobre raziskovalne pogoje, dovolj sredstev, opremo, možnost oblikovanja svoje skupine in stalno zaposlitev. Tako jih morda lahko dobimo nazaj.

Kako dobra je slovenska znanost?

Na nekaterih področjih je odlična, kar kažejo tudi številne objave v najbolj prestižnih znanstvenih revijah, kakršni sta Science in Nature. Govorim o področjih, ki jih spremljam, to so fizika, kemija, tudi biologija, težje sodim o humanističnih in družboslovnih znanostih. Ne vem, ali je bila narejena kakšna analiza, ampak menim, da imamo glede na število prebivalcev, predvsem pa na količino vloženih sredstev v znanost v zadnjih desetih letih, izvrstne rezultate. Vprašanje je le, kako dolgo še, če se financiranje ne bo uredilo in če ne bomo rešili problema mladih, ki nam uhajajo v tujino.

Kako tujina gleda na slovensko znanost?

Ko pridemo do osebnega poznanstva, je povsem vseeno, od kod si. Velja le, kako dober raziskovalec si. Je pa včasih pri mednarodnih projektih pomembno, kakšno finančno težo imaš in Slovenija tu ni konkurenčna.

Zaposleni ste bili na ljubljanski univerzi, zdaj ste del ekipe na novogoriški. Kakšno je delovno okolje na Goriškem?

Delovno okolje je prijetno, vzdušje zelo podobno vzdušju kje v tujini. Ker je manjša in mlajša univerza, je zelo odprta, ekipa je dinamična in raznolika. Odnosi so manj hierarhični, zelo enakovredne odnose imamo tudi s študenti. Med raziskovalci je približno 40 odstotkov tujcev. Po hodnikih tako odmevajo živjo, hi, ciao. V naši skupini, to je v Centru za astrofiziko in kozmologijo, so na doktorskem študiju mladi iz Slovenije, Avstrije, Nemčije in Italije. Imeli smo tudi Kitajko, ki se je pred kratkim vrnila domov, saj je tam dobila stalno zaposlitev. Želeli bi si, da bi v skupini okrepili vmesni segment, to je podoktorski. Zelo dobro sodelujemo tudi z institucijami tik za mejo v Italiji.

Osebno mi je Vipavska dolina zelo všeč. Ker živim v Ljubljani, mi je včasih sicer odveč vožnja v Ajdovščino ali nazaj, spet drugič mi je pa povsem v redu, da si pred službo ali po njej v avtomobilu ob poslušanju glasbe uredim in zbistrim misli.
 

Kako dober je izobraževalni sistem, če ga pogledate kot profesorica in če ga pogledate kot mama?

To je zelo kompleksno vprašanje. V osnovi je dober, kar kažejo rezultati, lahko pa bi bil marsikje še precej boljši. Zlasti pri spodbujanju ustvarjalnosti in samostojnosti.

Če govorim z vidika profesorice: pri nas se zelo trudimo z modernizacijo študija, uvajanjem novih metod. Čim prej poskušamo študente vključiti v raziskovalno delo, saj si s tem delom pridobijo prave izkušnje. Eno je namreč na kolokviju ali izpitu rešiti že jasno zastav­ljen problem, z vsemi potrebnimi podatki, drugo pa so raziskave, kjer moraš najprej sam najti in definirati problem, pri čemer vnaprej pogosto ne veš, ali bo sploh rešljiv.

Koliko je zanimanja za vpis na Univerzo v Novi Gorici oziroma konkretno za študij fizike in astrofizike?

Zanimanja je precej več kot pred leti, a si želimo še več študentov. Vendar naš cilj ni, da bi jih imeli sto, saj želimo študentom ponuditi prednosti dela v majhnih študijskih skupinah. Iz izkušenj z bivšimi študenti vem, da je možnosti za zaposlitev veliko, saj se naučiš kritičnega razmišljanja in reševanja kompleksnih problemov. Veliko mojih nekdanjih sošolcev na fakulteti, fizikov zdaj deluje na vrsti različnih področij izven fizike.

Za marsikaterega bodočega študenta je sicer lokacija naše fakultete šibka točka. Vipavska dolina ne more ponuditi toliko družabne in zabavne ponudbe kot Ljubljana, kar je nekaterim mladim zelo pomembno. Je pa Vipavska dolina zelo lepa in območje, ki se razvija v vseh pogledih.

Veliko delate tudi za popularizacijo znanosti. Letos ob 100. obletnici ustanovitve Mednarodne astronomske zveze s Portalom v vesolje in drugimi društvi pripravljate več zanimivih dogodkov, nekaj jih je že za nami. Koliko je zanimanja za astronomijo?

Pred desetimi leti smo imeli projekt Mednarodnega leta astronomije, v čast praznovanja 400-letnice teleskopa, res dobro premišljen in organiziran. Takrat je bilo zanimanje za astronomijo v javnosti in v šolah zelo veliko. Vmes je nekoliko zamrlo, a je še vedno precejšnje, najnovejša raziskovalna dognanja »vlečejo« mlade in starejše. Zdi se mi, da je danes težje privabiti ljudi na kak dogodek, saj je zelo veliko raznorazne ponudbe, vključno z Netflixom, računalniškimi igricami ... Širšo javnost poskušamo privabiti na kakovostna poljudna predavanja in na astronomska opazovanja, saj daje pogled skozi teleskop povsem drugačen občutek kot gledanje astronomskih posnetkov na internetu. Slogan letošnjih aktivnosti je »100 let pod skupnim nebom«, saj želimo spomniti na povezovalno vlogo astronomije. Nebo povezuje celotno človeštvo.

Slovenija je članica Mednarodne astronomske zveze šele od lani.

Od avgusta. Članstvo nam sicer izjemno velikih ugodnosti ne prinaša, saj zveza nima neposrednega dostopa do velikih teleskopov, a spodobi se, da je Slovenija članica krovnega svetovnega združenja profesionalnih astronomov. Jugoslavija je bila članica, po razpadu sta se Hrvaška in Srbija znova včlanili, Slovenija pa ne. Lani sem prek Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije predlagala članstvo. Društvo je to brez obotavljanja podprlo, za kar sem mu hvaležna.

Sodelujete tudi z mediji. Ste kolum­nistka Dela. Kako gledate na pojavljanje znanosti v medijih? Vas kaj (z)moti?

Pozitivno se mi zdi, da se v zadnjih nekaj letih več piše o znanosti. Seveda me pa zmotijo senzacionalistični naslovi, še posebno če za njimi ni vsebine. Zmotijo me tudi zapisi v nekaterih revijah, iz katerih je razbrati nezaupanje v znanost oziroma jo vpletajo v psevdoznanost. Želela bi si več poročanja v osrednjih televizijskih informativnih oddajah. Znanost je tako pomembno področje in ima tako velik vpliv na naše življenje in konkurenčnost Slovenije, da bi morali več slišati o njej. Poleg tega je – pravilno predstavljena – zelo zanimiva tudi za laično javnost. Mislim, da bi bilo potem manj nezaupanja do znanosti. Izjemno nevarne postajajo nekatere teorije zarote. Tako na primer se mi oporekanje znanstvenim dokazom o koristih cep­ljenja zdi grozljivo.

Dotaknili sva se že skoraj vseh vidikov vašega življenja, kakšna pa je Andreja Gomboc zasebno? Kako pomembne so vam vrednote kariera, osebna sreča, družina?

Osebno srečo sestavlja več komponent. Če bi se znašla v okoliščinah, da bi morala izbirati med otrokoma in kariero, ne bi razmišljala. Izbrala bi otroka. Ne bi bila srečna, če bi imela le kariero. A nisem tip ženske, ki bi bila zadovoljna biti samo mama. Pogrešala bi razmišljanje, stvari, ki stimulirajo moje možgane. Košček, ki sestavlja osebno srečo, je tudi čas zase. Tu pa mi zadnje čase škripa. Veliko mi pomeni že dan, ki mi ga uspe preživeti, ne da bi prebirala službene maile.

Kaj vas spravi v slabo voljo?

Človeška neumnost in lenoba. Če mi kdo soli pamet, kaj bi morala storiti in česa ne, in pa negativni ljudje, ki samo kritizirajo. Če že, naj ponudijo predlog rešitve.

Vaša hči Tita ne gre po vaših stopinjah glede študija. Na Škotskem študira arheologijo.

Po svoje sta arheologija in astronomija podobni – tudi mi proučujemo preteklost. Dlje ko zremo v vesolje, dlje v njegovo preteklost vidimo. Hči je letos v prvem letniku. Če pomislim nazaj, sem tudi jaz komaj čakala konec srednje šole, da se odselim od doma in grem študirat v Ljubljano. Da grem na pot samostojnosti. To je njen dokaz samostojnosti. Vseskozi je govorila, da bo po izkušnje odšla v tujino. Ali bo prišla nazaj, je prezgodaj reči.
Sin Maks pa je v osmem razredu osnovne šole in trenutno pravi, da bo profesionalni igralec tenisa.

Kako preživljate tisto nekaj malega prostega časa, ki ga imate?

Večinoma z otrokoma, no, zdaj predvsem s sinom, s hčerko pa po telefonu. Po novem imamo še pasjega mladiča, ki je zelo zabaven, občasno pa tudi naporen. Rada si privoščim kak klepet s prijatelji, sprehod, pogledam film. Želela bi si več časa za branje knjig. Ure in ure prebiram študije, strokovno literaturo, študentske naloge, elektronsko pošto in sem zasičena z branjem. Knjige tako pridejo na vrsto le med počitnicami. Hči me sicer kara, da ne berem dovolj leposlovja, saj raje v roke primem poljud­noznanstvene knjige o drugih strokah.

Se ukvarjate s športom?

Pred nekaj leti mi je uspelo preteči polmaraton, zdaj pa mi zmanjkuje časa in energije. Zadnjič sem tekla maja lani v Cambridgeu. Sem pa letos trdno odločena, da spomladi spet obujem tekaške copate.

Ste optimistka?

Verjetno sem. Svet ima res veliko težkih problemov, od podnebnih sprememb do vse večjega prepada med izjemno bogatimi in preostalim prebivalstvom. A mislim, da nam v Sloveniji ni slabo. Živimo v miru, narava je lepa in marsikje še neokrnjena. Moramo pa rešiti problematiko ljudi, ki živijo na pragu revščine ali v njej.

Kaj si želite profesionalno in zasebno?

Več časa. Več prostega časa in več časa za raziskovalno delo.