Ali znate pomagati človeku, ki močno krvavi?

Vsi lahko pomagamo, vsaj pomoč lahko pokličemo, pravita zdravnica dr. Eva Pogačar, ki kot prostovoljka dela v gorski reševalni službi, in reševalec Domen Vodopivec, ki je zadnjih petnajst let do ponesrečencev in drugih ljudi v stiski brzel na motorju. Predsednik Rdečega križa Slovenije Dušan Keber predlaga, da bi vozniki znanje na tem področju obnavljali. Zanimalo nas je, ali Slovenci kot laiki sploh znamo in zmoremo reševati življenja, ki so odvisna od naše pomoči.

»Po mojih izkušnjah ni veliko primerov, da laik na kraju nesreče pomaga ponesrečencu, še preden do njega pridemo reševalci,« nam odgovarja Domen Vodopivec, ko ga sprašujemo, ali kot očividci nesreč znamo in zmoremo pomagati. Reševalec v ljubljanskem kliničnem centru je, odkar je končal srednjo zdravstveno šolo v Piranu: »V tem poklicu moraš biti vesten in marljiv. To je življenjski poklic. Pri njem moraš biti z dušo, telesom in srcem.« Reševalci opravijo od 800 do 1200 intervencij na leto. Zadnjih petnajst let je bil reševalec na motorju, zdaj pa dela v dispečerskem centru – odgovoren je za polavtomatske defibrilatorje, ki so nameščeni na javno dostopnih mestih po Sloveniji, poleg tega je inštruktor za reševalce na motorjih.

Pomagamo in pazimo nase

Zanima nas, kaj v resnici lahko naredijo ljudje, ki se prvi pripeljejo mimo kraja nesreče, večina ima najbrž za seboj le tečaj prve pomoči za voznike. »Za laika, ki je prvi na kraju nesreče, je najpomembnejše, da najprej oceni stopnjo ogroženosti in nevarnosti, ki tam preti njemu. Najprej mora poskrbeti za svojo varnost, drugače se lahko zgodi, da bo tudi sam ponesrečenec. Veliko naredi že, če zavaruje kraj dogodka, opozori druge voznike, da se je zgodila nesreča. Tudi če ne izstopi iz svojega vozila, lahko z utripalkami opozarja nanjo,« našteva sogovornik.

Po njegovih izkušnjah ponesrečencem samoiniciativno pomagajo predvsem ljudje, ki se vsaj deloma s prvo pomočjo ukvarjajo tudi profesionalno, ker imajo recimo v podjetju tudi status bolničarja, jih je na tečaj prve pomoči poslalo podjetje ali pa so prostovoljni gasilci.« V zadnjih mesecih, odkar je bila v zdravstvu ustanovljena dispečerska služba, lahko dispečer, ki sprejme klic na številko 112, ostane na zvezi z očividcem nesreče, če ta želi in dovoli, da ga po telefonu vodi skozi temeljne postopke oživljanja in ustavitve krvavitev: »Moramo pa vsaj teoretično vedeti, za kaj gre pri poškodbah, če želimo pomagati ponesrečencem. Vedno moramo najprej oceniti, ali lahko pomagamo, ne da bi ogrožali sebe, pa tudi, ali smo tega fizično zmožni. V takih trenutkih se je treba zbrati in si vzeti nekaj časa za razmislek, ne smemo se prepustiti paniki, kar je sicer slišati preprosto, v praksi pa je težje. Res je, kakor so nas učili starejši: ko se najbolj mudi, najprej globoko vdihni in malo počakaj, vedno si lahko vzameš deset sekund za razmislek. Če ob nesreči ukrepaš brez premisleka, je lahko kraj nesreče usoden tudi zate.« Gotovo bi nam koristilo, če bi znanje o prvi pomoči obnavljali, poudarja sogovornik, tako da bi znali ob nesreči odgovoriti vsaj na ključna vprašanja o postopkih za reševanje življenja, kako lahko pomagamo kot laiki, ki smo po naključju prvi ob ponesrečencu: »Vedeti morate, da bo človek izkrvavel, če mu ne boste ustavili močne krvavitve. Morda še dolgo za vami ne bo nihče pripeljal mimo. Kdaj bodo reševalci dobili sporočilo o nesreči na osamljenem kraju, če jih ne boste poklicali vi?«



 »Helikopter gorske reševalne službe je pome priletel kar sem na travnik za hišo, kadar je prišel nujni klic na pomoč,« pravi zdravnica dr. Eva Pogačar, ki je dvajset let sodelovala pri helikopterskem reševanju, že pred pa je do ponesrečencev v gorah hitela na »klasični« način, vse od zaključka študija na medicinski fakulteti. Takoj je opravila specializacijo iz anesteziologije: na tem področju zdaj dela po štiri ure v jeseniški bolnišnici, drugo polovico delovnega časa pa na Brniku v ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči. Za gorsko reševalno službo ni delala le kot zdravnica, ampak je v tej človekoljubni ustanovi prostovoljno pomagala tudi pri organizaciji. Reševanje v gorah zdaj počasi prepušča mlajši generaciji, sama pa se bo osredotočila na teoretično in praktično izobraževanje na področju prve pomoči: »Letos so me iz Rdečega križa povabili, naj kandidiram za predsednico strokovnega centra za prvo pomoč. To je zanimiv nov izziv na področju, s katerim se  ukvarjam vse življenje, čeprav ta vloga prinaša drugačen in širši pogled nanj.«

Na svojih reševalnih poteh je večkrat prosil za pomoč ljudi, ki so že bili tam: »Vsaka roka je dobrodošla, ko gre za življenje, včasih pa sem moral ljudi, ki so želeli pomagati, poslati na varno.« Zgodi se, da očividci nesreče sicer hitro pokličejo v klicni center 112, toda ne znajo opisati, koliko ljudi je v avtomobilu, kako hudo so poškodovani, ali so pri zavesti. »Prosimo jih, naj vendar stopijo bliže in pogledajo, kaj je z ljudmi, ali so živi. Za nas je zelo pomembno, če nam sporočijo, da človek ne diha ali da je ukleščen v razbitine. Ne bojmo se, da mu bomo s svojo pomočjo škodovali,« pravi Vodopivec. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da ne naredimo ničesar, saj o življenju res lahko odločajo minute: »Prva pomoč naj bo v avtomobilu res vedno pri roki, to je zelo pomembno.«

Če znaš, laže pomagaš

 »Helikopter gorske reševalne službe je pome priletel kar sem na travnik za hišo, kadar je prišel nujni klic na pomoč,« pravi zdravnica dr. Eva Pogačar, ki je dvajset let sodelovala pri helikopterskem reševanju, že pred tem pa je do ponesrečencev v gorah hitela na »klasični« način, vse od zaključka študija na medicinski fakulteti. Za gorsko reševalno službo ni delala le kot zdravnica, ampak je v tej človekoljubni ustanovi prostovoljno pomagala tudi pri organizaciji. Kot anesteziologinja dela polovico delovnega časa v jeseniški bolnišnici, drugo polovico opravi na Brniku v ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči. Helikoptorsko reševanje v gorah bo zdaj prepustila mlajši generaciji, sama pa se bo osredotočila na teoretično in praktično izobraževanje na področju prve pomoči: »Letos so me iz Rdečega križa povabili, naj kandidiram za predsednico strokovnega centra za prvo pomoč. To je zanimiv nov izziv na področju, s katerim se  ukvarjam vse življenje, čeprav ta vloga prinaša drugačen in širši pogled nanj.«

Tudi k njej smo prišli z vprašanjem, kaj zmoremo Slovenci, ko moramo ukrepati kot laični reševalci pri prometnih nesrečah in ob drugih kritičnih okoliščinah, zaradi katerih je ogroženo človekovo življenje, recimo ob nenadnem zastoju srca. »Ni preprosto. Tudi pri ljudeh, ki se kot prostovoljci ali že napol profesionalno ukvarjajo z reševanjem ponesrečencev, opažam, da nimajo težav, ko je treba ljudem pomagati in jih nositi, veliko težje pa je, kadar je človek hudo poškodovan in močno krvavi. Na lepem nisi več na tako trdnih tleh. Je pa tako – več ko veš, laže je pomagati,« pove o svojih dolgoletnih izkušnjah. V Sloveniji nimamo načrtno zbrane statistike, ki bi razkrila, koliko ljudi ob prometnih nesrečah pomaga ponesrečencem, preden pridejo reševalci – a po nekaterih preverjanjih, ki niso sistematična, zelo malo.

Na ravni Evropske unije poteka projekt, v katerem zbirajo podatke, koliko bolnikov z nenadnim zastojem srca je dobilo takojšnjo pomoč od mimoidočih, ki so jim pomagali z oživljanjem: »V Sloveniji je ta delež zelo nizek. Študije kažejo, da se je najbolj izboljšal v državah, kjer so programe o prvi pomoči in oživljanju uvedli v osnovne šole.« Za takšno ureditev si prizadevajo tudi v strokovnem centru za prvo pomoč pri Rdečem križu, mogoče pa so različne rešitve: »Ena od njih je, da bi bil pouk nujne pomoči in oživljanja vključen v osnovno šolo kot redni predmet.« Pri Rdečem križu ravno zdaj prenavljajo vsebino učbenika za prvo pomoč, ker je sedanji pošel, nekatere vsebine pa je treba tudi izpopolniti ali dodati: »Dodali bomo recimo poglavje, kako izvleči ponesrečenca izza volana in potem iz vozila. Na cestah je vse več motorjev in tudi nesreč z njimi. Čelade ni tako preprosto odpeti in odstraniti, če tega nisi navajen, ne moreš pa izvajati oživljanja, če je ne odstraniš. V tečaj bomo zato vključili praktične vaje, kako pravilno snamemo čelado.«

Nesreča ne počiva

Tečaj prve pomoči za bodoče voznike v Sloveniji ni obvezen, tako kot recimo v Avstriji in Švici, ampak se je mogoče tudi brez njega prijaviti k obveznemu izpitu, za katerega imajo licenco območne enote Rdečega križa. »Tečaji so sestavljeni iz teoretičnega in praktičnega znanja, in če kandidat za voznika nanj ne hodi, je dobro, če nekje drugje vidi in tudi sam poskusi, kako izvajaš oživljanje ponesrečenca, kako mu stiskaš prsni koš in daš umetno dihanje. Na tečaju lahko vadijo na lutki. Brez vaje je te postopke težko usvojiti,« pravi dr. Pogačarjeva. Vprašanje je tudi, koliko prve pomoči še znate, potem ko od kratkotrajnega tečaja mine nekaj let, če znanja ne obnavljate. Morda vas je groza že ob misli na prometno nesrečo, vendar ni nujno, da se boste morali kot reševalec preskusiti ravno na cesti – velik delež nesreč, ki ogrožajo življenje, se namreč zgodi doma. Takrat ne bo časa, da bi brskali po Domačem zdravniku in drugih priročnikih, in če zdravnika ni blizu, ne boste mogli le stati in gledati, kako teče kri iz ureznine ali kako se nekdo davi z žvečilnim gumijem. Življenje nas lahko postavi pred preizkušnje, zaradi katerih nam bo žal, da o prvi pomoči ne vemo prav nič.

Kako bomo recimo kot laiki prepoznali zastoj srca, sprašujemo dr. Evo Pogačar. Odgovarja nam potrpežljivo in natančno: »Čim več ljudi, čim širša laična populacija mora vedeti, katere so temeljne življenjske funkcije, kako jih preverjamo in kako se odločimo glede na to, kaj ugotovimo. Temeljne življenjske funkcije so zavest, dihanje in krvni obtok. Če nekdo leži na tleh, vi pa ne veste, zakaj, tega ne morete izvedeti drugače, kot da pristopite. Malo ga pokličemo, narahlo potresemo ramena, se predstavimo. Če se človek ne odziva, sprostimo dihalno pot, nagnemo se z obrazom nad njegova usta, poslušamo, ali diha, pogledamo, ali se dviga prsni koš. Če se dviga, vemo, da diha, če je človek nezavesten, ga obrnemo na bok.« Kadar pred nami leži nezavesten človek, ki tudi ne diha, ga je treba začeti oživljati: »Takoj pokličemo na številko 112, potem zavpijemo, naj nam kdo pomaga. Takoj začnemo pritiskati na prsni koš za masažo srca in čim prej uporabimo polavtomatski defibrilator, če je v bližini. Najbolje je, da vprašamo na 112, kje je najbližji.« Pri zastoju srca umetno dihanje v prvih minutah ni tako zelo pomembno, zato za laike velja navodilo, naj začnejo pritiskati na prsni koš v spodnji polovici prsnice, potem pa nadaljujejo izmenično 30 stiskov prsnega koža in dva vpiha.«

Kaj lahko naredimo sami?

Pri otroku, ki smo ga rešili iz vode, pa je zelo pomembno prav umetno dihanje: »Položimo ga na tla, sprostimo dihalno pot, preverimo, da v ustih nima tujkov, morda alg. Kakšnih deset sekund opazujemo, ali se prsni koš dviga. Oživljati začnemo s petimi vpihi, potem pa nadaljujemo s 30 pritiski na prsni koš in dvema vpihoma ter v tem zaporedju nadaljujemo. Otrok ima veliko manjši volumen pljuč, zato moramo biti pri vpihih previdni, le toliko, da se prsni koš dvigne.« Tudi pri odraslih utopljencih se oživljanje začne po enakem postopku – vedno z umetnim dihanjem. In kako pomagamo otroku, ki je vdihnil tujek v sapnik, morda gladek bonbon ali majhen košček igrače? »Kadar tujek lahko vidimo, ga poskušamo najprej odstraniti z roko. Če ne gre, si dojenčka položimo s trebuščkom na roko, tako da z glavo visi rahlo navzdol, dobro ga držimo, da nam ne pade iz rok. Najprej ga petkrat udarimo s peto dlani po hrbtu med lopaticami. Potem ga obrnemo na hrbet in petkrat pritisnemo na spodnjo polovico prsnice,« pojasni sogovornica. Postopek je treba večkrat ponoviti, drugače nastane zastoj srca: »Včasih tujek z umetnim dihanjem premakneš v en sapnik, a z drugo polovico pljuč bo lahko dihal.« Ni preprosto reševati življenja otroku in starše hitro zajame panika, posebno če ne vedo nič o tem, kako morajo ukrepati.

Nekateri ljudje zelo težko prenašajo kri, nadaljuje dr. Eva Pogačar, te pa je posebno pri prometnih nesrečah lahko veliko, a tudi pri poškodbah na domu. V tem času mediji pogosto poročajo o poškodbah z vrtnim orodjem: »Za trenutek je treba zajeti sapo, premisliti in narediti po pameti – če krvavitev ni prehuda, je morda res bolje počakati na strokovno pomoč, toda če človek močno krvavi, tako da je ogroženo življenje, moramo ukrepati, tudi če slabo prenašamo kri. Obleko nad rano je treba odstraniti. Na rano potem pritisnemo s povojem ali z gazo, najbolje v rokavicah, ki so tudi v škatli za prvo pomoč za voznike, in rano ovijemo. Bojim pa se, da večina ljudi ne bi znala ustaviti velike krvavitve.«

Pri trkih z avtomobili in padcih z višine je treba pomisliti na poškodbo hrbtenice: »Nanjo posumiš, če poškodovanec govori, da ga boli hrbet ali vrat, morda ne more premikati nog ali rok, čuti mravljince v nogah ... Takrat gre zelo verjetno za poškodbo hrbtenice.« Tudi infarkt je treba najprej prepoznati in brez obotavljanja poiskati pomoč za srčno mišico: »Ljudje velikokrat odlašajo, čakajo, da bo značilna bolečina minila, tišči jih v prsih, a odlašajo, češ saj bo jutri bolje. Doma lahko bolniku z infarktom damo aspirin, ko čaka na reševalce, če ni alergičen nanj.«

V verigi preživetja

Minuta je zelo dolga za tistega, ki čaka na pomoč, in zelo kratka, kadar gre za življenje – takrat v resnici šteje vsak trenutek, poudarja dr. Eva Pogačar. Zato tečaj prve pomoči bržkone le ni samo izguba časa, ki nam podaljša pot do vozniškega izpita. »Pomoč laikov pri prometnih in drugih nesrečah, tudi pri nenadnem zastoju srca, res lahko reši življenje. Že to, da nekoga obvestite o tem, je veliko – kdo ve, kdaj bo spet nekdo prišel mimo, če ne boste ukrepali vi. Če očividci ne naredijo ničesar, je za ponesrečenca lahko konec življenja. Temu pravimo veriga preživetja, ki je toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Začne se pri oceni, prepoznavi dogodka, da pristopiš k človeku v nesreči in sploh vidiš, kaj se dogaja z njim, da začneš ukrepati, izvajati temeljne postopke oživljanja, da pri srčnem zastoju čim prej poiščeš polavtomatski defibrilator, da pokličeš nujno medicinsko pomoč,« našteva sogovornica.

Zakon o varnosti cestnega prometa Slovencem nalaga, da morajo v prometni nesreči pomagati sočloveku, nikogar pa ni mogoče prisiliti, da bo to res naredil. »V kaznovanju ne vidim smisla, mislim, da je boljša pozitivna spodbuda. Zato načrtujemo, da bomo izvedbo tečajev prilagodili mladi populaciji – namesto teorije bomo vanje uvedli več praktičnih vaj in videoprikaze,« pravi dr. Eva Pogačar.

Na tečaj prve pomoči se lahko vpišemo, tudi če ne nameravamo delati vozniškega izpita. Na voljo so splošni tečaji za posameznike, ki pač želijo pridobiti ali obnoviti znanje v tej veščini, ki lahko reši življenje. Tečaj prve pomoči stane pri Rdečem križu 28,72 evra, kdor želi kot kandidat za voznika pridobiti potrdilo, da bo lahko nadaljeval učenje vožnje, mora opraviti izpit, ki trenutno stane 55,64 evra. Vsak posameznik se torej lahko nauči temeljnih postopkov prve pomoči. »Po več desetletjih se res ne spomniš več veliko. Doktrina reševanja se tudi spreminja. Mojo generacijo so na tečaju prve pomoči v avtošoli še učili, da pri oživljanju nikakor ne smemo pritiskati na prsni koš, ampak je dovoljeno samo umetno dihanje. Še dobro, da so ta napotek najbrž že vsi pozabili,« pravi zdravnica dr. Eva Pogačar.