Železnica? To je prva razvojna os!

Gospa Zdenka Goriup v pismu z naslovom Privoščimo si primerjavo v slogu optimistično vzgojenih starih generacij zaključuje »in čez pet let ne bi želela slišati, da to ni šlo« (namreč drugi tir proge Divača–Koper). V svojem pismu primerja časovni okvir gradnje železnice Celje–Velenje (leto 1891, 37,5 kilometra, gradnja eno leto) in Velenje–Dravograd (leto 1897, 37 kilometrov, gradnja dve leti) z našo 20 let trajajočo pripravo gradnje drugega tira Divača–Koper (27 kilometrov z neznanim datumom zgraditve).

Kot ljubitelj potovanja z vlakom si tudi jaz želim doživeti panoramsko vožnjo iz Štajerske do Kopra. Skupaj s tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst bi lahko v današnjem PR-poimenovanju ta železniški sistem, vključno s povezavo Celje–Velenje in Velenje–Dravograd, poimenovali prva razvojna os. Ob tem se sprašujem, zakaj danes govorimo o relacijah Celje–Velenje in Velenje–Dravograd kot o tretji razvojni osi? Govoriti bi morali o železniški prvi razvojni osi kot o vitalni hrbtenici Slovenije, ki bi jo morali razširiti do Kopra.



Seveda gre za mentalno dva povsem različna koncepta: »prva razvojna os« je koncept avstro-ogrskih prosvetljenih absolutistov iz dobe kraljevanja premoga, »tretja razvojna os« pa je koncept slovenskih prevozniških absolutistov, po domače skladiščnikov in kamionarjev v dobi kraljevanja nafte, ki bo pred zgraditvijo nove železniške povezave zgradilo tretji avtocestni pas do Ljubljane, ki bo tako dobila podobo velemesta po zgledu urbanih scen v nadaljevankah kanala Fox Crime ali pa kitajskih novih mest.

Problem drugega tira je verjetno v tem, da se odmika od prvotne razvojne osi Dunaj–Trst. Za naše kraje očitno še velja georežim habsburške monarhije.

Pravzaprav je gospa postavila dosti pomembnejše vprašanje, kot je zgraditev drugega tira. Postavila je vprašanje, ali bomo čez pet let še suverena država. Gre za vprašanje opravilne sposobnosti države Slovenije.