Zelene energije niso tako zelene, kot se jim pripisuje

V Sloveniji imamo nasprotnike jedrske energije, vetrnic in hidroelektrarn. Imamo tudi zagovornike sončne energije kot glavne rešitve za našo elektroenergetiko – z ali brez nukleark. Slednji nekoliko precenjujejo stopnjo razvoja tehnike in tehnologije, ki še ne omogoča uporabe sončne energije v dovolj velikem, ekonomsko sprejemljivem obsegu. Brez tehnološko zrelih in cenovno dostopnih tehnologij za hranilnike in pretvornike električne energije iz sončne energije (SE) naslanjanje predvsem na sončno energijo spominja na skok v prazen bazen z upanjem, da se bo dovolj napolnil pred trdim pristankom. Primer takšne strategije je Nemčija, ki se je pred trdim pristankom začasno rešila s termoelektrarnami (TE) na premog in se ponovno pripravlja za drugi skok v prazen bazen (namesto elektrarn na premog načrtujejo izgradnjo 50 elektrarn na plin in potrojitev dosedanje dinamike izgradnje vetrnih (VE) in sončnih elektrarn).

Velikanske baterije, elektrolize, tovarne ter shrambe vodika in sintetičnega plina zaenkrat delujejo le v majhnem obsegu in z vprašljivo ekonomičnostjo. Brez njih ni mogoče uporabljati elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn v času, ko proizvodnje iz teh virov ni. Glede na današnje stanje razvoja so kljub optimizmu zagovornikov sončnih elektrarn še vedno le vizija za časovno nedoločljivo prihodnost. Izgradnja takšnih sistemov v zadostnem obsegu bo trajala desetletja. Ko bi priprave za »sončno« prihodnost morale biti v polnem teku in že blizu izvedbene faze, v Sloveniji ni kaj dosti slišati o konkretnih projektih hranilnikov, razen za črpalno hidroelektrarno (ČHE) Kozjak (pa tudi tam zadeve bolj ali manj stojijo), potrebovali pa bi več novih črpalnih HE. Samo priprave na takšne projekte trajajo od pet do deset let, da o vključevanju projektov z nezanemarljivimi vplivi na okolje niti ne govorimo. Upoštevajoč realnost, bomo imeli do načrtovane ustavitve Teša 6 le del nadomestnih virov elektrike in hranilnikov, kaj šele kapacitet za pokrivanje neizogibne rasti porabe. Zato ni nemogoč nemški scenarij skoka v prazen bazen, po katerem bo obratovanje Teša 6 podaljšano, saj bi se odvisnost od uvoza po zaprtju povečala v nesprejemljivem obsegu.

Slovenija mora v prihodnosti zagotoviti zadostno stopnjo samooskrbe z elektriko, zato ni možno opustiti razvoja niti enega domačega vira, vključno s hidroenergijo. Naslanjanje le na sončno in jedrsko energijo je problematično tako z vidika obratovanja sistema kot zanesljivosti in ekonomičnosti oskrbe. Za Slovenijo je najboljši recept za stabilnost elektroenergetskega sistema mešanica različnih, predvsem domačih virov elektrike, ki je tudi doslej omogočala dobro in zanesljivo oskrbo, brez TE na premog in z določenim deležem sončnih in vetrnih elektrarn. Te lahko predstavljajo podporni vir elektrike in ne morejo predstavljati hrbtenice elektroenergetskega sistema. To vlogo imajo lahko le večje elektrarne z velikimi rotirajočimi masami.

Napredek na področju sončnih in drugih »brezogljičnih« tehnologij se bo nedvomno zgodil, toda ali bo to dovolj zgodaj za nas in po sprejemljivi ceni? Do takrat bo treba nekako preživeti s tistim, kar imamo na razpolago. Ali je za državo in državljane sprejemljivo računati na nepredvidljiv razvoj v prihodnosti, za katerega ni mogoče napovedati, kdaj se bo zgodil in po kakšni ceni?

Za Slovenijo je najboljši recept za stabilnost elektroenergetskega sistema mešanica različnih, predvsem domačih virov elektrike. FOTO: Mavric Pivk

Imamo domači, tehnološko razviti vir, izvedljiv z domačim znanjem in kapacitetami, ki ne potrebuje »pametnega« omrežja in hranilnikov elektrike ter zaradi prilagodljivosti obratovanja lahko proizvaja elektriko, ko sončne elektrarne stojijo, poleg tega ponuja nujno potrebne sistemske storitve: to so v zadnjem času neupravičeno »demonizirane« in zapostavljene hidroelektrarne. Izkoristljivega vodnega potenciala je še veliko. Na primer sklenjena veriga hidroelektrarn na Savi od HE Mavčiče do HE Mokrice, ki bi obratovala po principu pretočne akumulacije skupne moči 570 MW s povprečno letno proizvodnjo okoli 1960 GWh, kar je, za primerjavo, okoli 15 odstotkov proizvodnje elektrike v Sloveniji. Do sklenitve verige manjka še 323 MW s proizvodnjo 1100 GWh. Hidroelektrarne na Savi in sončne elektrarne si ne konkurirajo, ampak se dopolnjujejo. HE na Savi imajo najmanjšo proizvodnjo poleti, ko je proizvodnja SE največja, in največjo v zimskem času, ko je proizvodnja SE najmanjša. Poleg tega lahko prilagajajo obratovanje čez dan in proizvajajo elektriko, ko sončne in vetrne elektrarne stojijo. Dokončanje verige bi zmanjšalo potrebo po pretvornikih elektrike (elektrolize, plinske elektrarne na vodik ali sintetični plin) in skladiščih plina (v Sloveniji nimamo niti enega, pri sosedih pa bo zaradi njihovega zelenega prehoda zmanjkalo prostora).

Zagovorniki sončnih elektrarn trdijo, da je elektrika iz njih poceni in čista. Vendar bo kmalu dosežena točka, ko na omrežje ne bo mogoče priključiti novih SE brez velikanskih vlaganj v njegovo prilagoditev. Po zaprtju Teša 6 bo v nočnem in zimskem času zmanjkovalo elektrike, kar naj bi reševali s hranilniki (in/ali uvozom). To pomeni, da bo k stroškom izvedbe sončnih elektrarn treba prišteti stroške prilagoditve omrežja in izgradnje hranilnikov. »Sončne« tehnologije so se do sedaj cenile, ampak pri načrtovanem večkratnem povečanju povpraševanja (ne pozabimo, vsa Evropa naj bi večkratno povečalo kapacitete SE) bo začel delovati trg: kljub novim tehnologijam se bodo cene ohranjale ali celo dvigale. Poleg tega se izgradnjo sončnih elektrarn stimulira z različnimi podporami, hidroelektrarne pa plačujejo koncesnino. Upoštevajoč še dolgo življenjsko dobo hidroelektrarn (v stotih letih se pri njih le enkrat zamenja glavno opremo) v primerjavi s kratko življenjsko dobo sončnih in vetrnih elektrarn (v stotih letih je treba štirikrat zamenjati praktično celo elektrarno) HE so in bodo v seštevku vseh učinkov bistveno cenejše od SE in spremljajočih objektov.

Nasprotniki hidroelektrarn trdijo, da niso sprejemljive za okolje. Vendar nedolžne in čiste energije ni. Razlika je le v tem, da nekateri viri, ki se jih pri nas smatra za čiste, povzročajo negativne vplive na okolje nekje drugje. V celoti gledano zelene energije niso tako zelene, kot se jim pripisuje, le onesnaževanje se prestavi na drugo lokacijo. Temu se z drugo besedo reče dvoličnost.