Prav vznemirljiva je bila zame predstavitev »enega najbolj prepoznavnih obrazov Ljubljane, enega zadnjih boemov, ki so živeli po lastnih pravilih«, kot smo 30. marca brali v članku Opozarjal je na človeške tabuje in sprenevedanje na 14. strani Dela v okviru praznovanja 60. obletnice izhajanja.

Tudi sam sem v svojih študentskih dneh rad doživljal Ljubljano – ki je takrat še bila na nivoju New Yorka dvajsetih let prejšnjega stoletja – po nekakšnih lastnih pravilih. Tako je naneslo, da sem nekega dne okoli poldneva po občasnem obroku »malo mešanega«, to je golaža/vampov, posedel v Smrekarjevem hramu. Ob rdečem vinu sem nato malo nakladal in se glasno spraševal, ali na steni visi karikatura Hinka Smrekarja ali morda Janeza Zemljariča.

Blizu mene je sedel gospod, ki ga nisem poznal, sem pa hitro ugotovil, da je produktiven sogovornik za tovrstno nakladanje. Ob zanimivem besedovanju je čas hitro minil in tisti dan sem si vzel prosto popoldne. Ko sem ga ob slovesu vprašal, kdo je, mi je odgovoril, da zadnji ljubljanski boem. Za dokaz pa mi je naložil v spomin naslednji stih: »Ko zjutraj vstane rumeno sonce in prebudi Japonce.«

Zdaj vem. Bil je Marjan Skumavc, slikar in anekdotski črnokronist.

Zame je bil to zelo žlahten čas.