Zaliv (na tihotapski poti iz Italije v Slovenijo)

Ponavadi, preden časnik zavržem med star papir, pogledam, ali sem kaj spregledal, kar bi bilo vredno ali dobro prebrati. Tako je bilo tudi s Sobotno prilogo Dela, ki je izšla letos 8. januarja.

V njej je uvodničar gospod Ali Žerdin na udarni prvi strani v prispevku z naslovom Tri desetletja v posebnem odstavku zapisal naslednje: »Tri desetletja po drugi svetovni vojni je prišlo do silovitega epistemološkega reza. Marca 1975 je bil v tržaški reviji Zaliv objavljen intervju z Edvardom Kocbekom, pesnikom, oporečnikom, medvojnim krščanskim socialistom, v katerem je spregovoril o povojnih pobojih. Intervju je bil 9. maja ponatisnjen v Naših razgledih. Seveda – objava intervjuja, ki je radikalno spreminjal pogled na zgodovino in revolucijo, je bila pospremljena s še eno gonjo proti Kocbeku. Vendarle pa je bil intervju natisnjen. Tržaške publikacije, v kateri je bil natisnjen, ni bilo potrebno tihotapiti čez mejo. Eden od spraševalcev Edvarda Kocbeka, Boris Pahor, je star 108 let.«

Kaj pa tihotapljenje, ki da ni bilo potrebno?

13. marca 1975 sem iz UKC v Ljubljani pripeljal domov operirano ženo in zaželela si je pomaranč. Mimogrede pa še hčerka flomaster. Pomaranče sem kupil na tržnici v Gorici, flomaster pa prav tam v priljubljeni slovenski Katoliški knjigarni. Na solkanskem maloobmejnem bloku – sem in tja čez mejo smo takrat hodili s prepustnicami, ki so nam omogočale drobne brezcarinske »uvoze« – so cariniki, kot po navadi, povprašali, kaj da imam za prijaviti. Z odgovorom, da pomaranče in flomaster, niso bili zadovoljni. Pa so vprašanje dopolnili: morda pa vendarle še kaj. Tudi ponovljeni odgovor jim ni zadostoval. Zato sem moral iz avta, ki so ga nato zelo podrobno in dolgo pregledovali, kljub mojim opozorilom, da doma na pomaranče čaka operirana žena. Povsod, kjer bi lahko kaj bilo skrito, so vestno pobrskali. Niso mi pa pojasnili, kaj da iščejo. Vedeli pa so, da sem bil v Katoliški knjigarni, kjer je bil na voljo tudi Zaliv z znamenitim intervjujem, pa mi še na misel ni prišlo, da bi ga kupil in si zagotovo nakopal sitnosti zaradi prepovedanega sadu. Mirno in brez strahu sem ga prebral v Gorici.

Torej ni šlo gladko!

Še pred 9. majem 1975 sem se z arheološkimi prijatelji in kolegi iz Ljubljane udeležil strokovne ekskurzije v italijanski del Goriške. Potovali smo z dvema avtomobiloma. Pred povratkom smo parkirali na Travniku, glavnem goriškem trgu, in enemu od sopotnikov sem pokazal, kje je Katoliška knjigarna. Kupil je – revijo Zaliv. Avto, v katerem je bil kupec Zaliva sopotnik (denimo avto A), so na bloku v Rožni dolini izločili iz prometa in kupca Zaliva »povabili« v carinarnico na osebni pregled. Zoprna reč. A Zaliva niso našli, spregledali pa so kupčev plašč, obešen v predprostoru, in v žepu plašča nevarno čtivo. Nedaleč od mejnega prehoda je kupec in z njim plašč z Zalivom v žepu zamenjal avtomobil (iz A v B). In glej ga, šmenta! Na Ajševici, nekaj kilometrov od meje, so avtomobil A znova zaustavili in preiskavo ponovili. Zaman! Zaliv se je v avtu B že peljal proti Ljubljani. In tja tudi srečno prispel. Torej ni šlo gladko! To je bilo tihotapljenje, pravi, nevarni kontrabant!

Ovaduh, ki je nadziral Katoliško knjigarno, je svoje delo vestno opravil, cariniki in miličniki, k sreči, pač ne!

Pa še to: v uvodniku je A. Žerdin (iz nevednosti ali namenoma) izpustil pomemben podatek, in sicer, da je bil intervju v NR objavljen s hkratno objavo sporočila – pod naslovom Gre za resnico – izvršnega odbora republiške konference SZDL, ki je 16. aprila 1975 razpravljala o napadih emigracije in drugih nasprotnikov na našo državo, in s pismom, ki ga je politik Tone Fajfar poslal literatu Edvardu Kocbeku še pred izidom knjižice.

In še zgodbica, ki zgoraj zapisano lepo dopolnjuje.

Nekaj let pozneje. Tokrat ni šlo za Zaliv, ampak za knjižico z zgodbo o pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja, ki se ji je leta 1539 na Skalnici (danes Sveta Gora nad Solkanom) prikazala Marija. Podarila mi jo je dobra znanka, avtorica, pisateljica Zora Piščanec, ko sem v Katoliški tiskarni Budin na Placuti (ital. Piazzutta) v Gorici kupoval do tedaj izišle izvode znamenitega Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL) goriške Mohorjeve družbe. Na maloobmejnem bloku na Erjavčevi ulici v Novi Gorici pa ustaljeni postopek: carinikovo vprašanje »kaj za prijavit« in moj odgovor »knjige«. Te so cariniku pognale kri po žilah. Najprej si je knjige ogledal, nato je sledila pridiga, da bi moral kot kulturnik – le kako je to vedel – poznati zakonodajo itd. o vnosu knjig iz emigrantskih logov. Prepovedano in kaznivo! Ves čas kar dolgega postopka je samo z zamahom roke mirno spustil nazaj v domovino kar nekaj pešcev. No, goriške mohorjevke takrat niso bile več na črnem seznamu, tako da je bil PSBL prepuščen, z Urško pa se je zataknilo. Ne le, da jo je uvrstil med zloglasni emigrantski tisk, še verska vsebina mu je povrhu šla v nos. Usmiljeno mi je svetoval, naj jo odnesem lepo nazaj pisateljici. Ko pa sem ga opozoril, da ni bila natisnjena na tujem, ampak v Kopru, me je jezno nagnal, z Urško vred, na novogoriško stran. To je bilo januarja leta 1981. PSBL pa je bil namenjen prijatelju za abrahama.

Knjige so bile neizpodbitno nevarne in zato tihotapsko blago, ni kaj!