Za UKC sozdi in tozdi morda ne bi bili slaba izbira

Zadnja ustava nekdanje države (Jugoslavije) je bila sprejeta leta 1974 in vsaj v nekaterih delih bi bila še danes lahko aktualna. Poleg drugega je predvidevala tudi ustanovitev sestavljenih organizacij združenega dela (sozd) in temeljnih organizacij združenega dela (tozd). Med večjimi SOZD je bil tudi UKC Ljubljana (UKC Ljubljana). Takratni diplomanti tudi medicinskih fakultet smo morali na strokovnem izpitu poznati to ustavo, ki se nam je sicer zdela precej abstraktna, a če se danes ozrem nazaj, se mi zdi, da vsaj za tako velike zdravstvene sisteme ali organizacije, kot je UKC Ljubljana (več kot osem tisoč zaposlenih) sploh ni bila tako slaba zamisel. Koliko tozdov je bilo v sestavi UKC, niti ni pomembno, pomembno pa je bilo, da so bili finančno precej samostojni, v strokovnih pogledih pa dokaj povezani.

Po sedanjem statutu ima UKC Ljubljana šest večjih klinik, od katerih ima vsaka več kliničnih oddelkov in centrov ali služb skupnega pomena, enajst pa je samostojnih klinik ali inštitutov. Vsaka od klinik ima svojega strokovnega in poslovnega direktorja, samostojne klinike pa skupnega poslovnega direktorja, in ne bi bilo prav težko doseči njihove večje finančne neodvisnosti oziroma samostojnosti. Potem so še enote skupnega pomena, kot so lekarna, bolnišnična prehrana, tehnične službe itd. Če pogledamo torej največjo zdravstveno ustanovo, ki se stalno spopada z neverjetnimi finančnimi in drugimi težavami (menjavami vodstva!), bi bilo verjetno manj težav, kot jih ima, če bi bila organizirana po prej omenjeni ustavi. Da je vodenje in upravljanje tako velike ustanove zaradi povsem različnih potreb in interesov posameznih, zlasti večjih klinik težavna, vidimo praktično vsak dan. Predvsem pri nabavah medicinske opreme večjih vrednosti in novih zaposlitvah se stalno »gliha« komu, kaj, kdaj, za koliko itd. Vodstvo mora vedno iskati neko srednjo pot in sklepati kompromise, ker so interesi posameznih organizacijskih enot tako različni, da jih je težko usklajevati.

Zaradi velikosti UKC Ljubljana in tako različnih potreb ter interesov je tako veliko ustanovo torej zlasti finančno težko voditi. UKC namreč vodi enotno finančno poslovanje, saj ima enoten račun, kar vnaša med posamezne organizacijske enote pogosto nepotrebne in nesmiselne konflikte. V javnosti se stalno izpostavljajo izgube celotnega UKC Ljubljana, kar pa ne odraža razmer v posameznih organizacijskih enotah. Potrebe in stroški med posameznimi velikimi enotami so tako različni in specifični, da je prikazovanje izgub skupaj za ves UKC nesmiselno.

Nekdanji Inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik, ki se je poleg Klinike za ginekologijo in porodništvo ter Inštituta za načrtovanje družine leta 1971 združil s tedanjimi Kliničnimi bolnicami, se je po letu 1998 odločil izstopiti iz UKC Ljubljana, saj so spoznali, da jih vključenost vanj ovira pri njihovem samostojnem delu ter razvoju. In podobno je storila Psihiatrična klinika. Golnik je bil zato malodane kaznovan in je izgubil prostore za ambulanto dejavnost na Polikliniki ter pljučni oddelek v VIII. nadstropju, kjer sem nekaj časa delal tudi sam. Ta je prišel nato pod okrilje Interne klinike. S tem je bil Golnik tako rekoč amputiran od UKC, kar iz strokovnega vidika ni bila modra odločitev. A vodstvo in zaposleni Klinike Golnik so se celo na referendumu odločili za ponovno samostojno pot. Verjetno pa bi se še katera večja klinika odločila za ta korak, pa se iz različnih razlogov ne more ali noče. Naj za primer navedem samo kirurško kliniko, ki je po številu zaposlenih večja kot celotni mariborski UKC. In glede na njeno velikost in pomen menim, da bi kirurška klinika lahko delovala povsem samostojno. Enako velja tudi za interno, pediatrično, ginekološko s porodnišnico in morda še katero večjo kliniko.

Pomenljivo pa je, da se je Onkološki inštitut (OI) kmalu po ustanovitvi leta 1946 kot del Kliničnih bolnic leta 1961 tudi odločil za samostojno pot, čeprav ima na strokovni ravni veliko več skupnega z UKC Ljubljana kot marsikatera druga klinika ali druga organizacijska enota. Takratni vodilni na OI so že vedeli, zakaj so postali in ostali samostojna zdravstvena ustanova vse do danes. Če se prav spominjam, so imeli poleg drugega zaposleni na OI tudi znatno večje osebne dohodke kot v UKC. Pa to najbrž ni bil glavni razlog za samostojnost, saj sem že prej omenil, da združenost v tako veliki ustanovi, kot je UKC Ljubljana, v marsičem pomeni coklo v razvoju in stalno sprejemanje nekih kompromisov med posameznimi enotami.

Zavedam pa se, da ni ne lahko ne enostavno urediti statusa manjših klinik in drugih organizacijskih enot skupnega pomena, in to je verjetno eden glavnih razlogov, da ne pride do večje samostojnosti posameznih organizacijskih enot.