Za to se nismo borili, tega nismo želeli

Živimo v tridesetem letu samostojnosti države, ki smo si jo pred tridesetimi leti tako želeli. Živimo v čudnih časih, ujeti v svetovni pandemiji kot talci drobnega bitja, ki po vseh bioloških zakonitostih niti ni živo. Toda morda hujše kakor to je dejstvo, da živimo tudi v lokalni politični mizeriji, ki jo arogantnemu avtokratu pomagajo vzdrževati nenačelni ljudje, vazali in podrepniki, koristoljubneži in strahopetci ter vojska anonimnih trolov.

Živimo v časih, ko se politike ne dela v parlamentu, ampak na družbenih omrežjih, živimo v časih, ko tisočkrat ponovljene laži postajajo obče veljavna resnica, in to v imenu svobode govora, kjer mora biti dovoljeno vse, pa naj bo še tako v nebo vpijoča laž. Živimo v časih, ko je prepričanje v razne zarote velikokrat temelj političnega odločanja. Živimo v časih, ko vladajoča klika ruši temelje demokratične družbe, ko brezsramno kadruje, spreminja družbeni ustroj, ruši medije, posega v pravno državo in ji ni mar za podobo te države v tujini.

V teh časih imamo ministra, ki v imenu boja proti epidemiji in z izgovorom reševanja življenj in gospodarstva sklepa sumljive posle ter hodi na poslovne sestanke v gostilne, ki so za vse druge zaprte. V teh časih imamo ministra, ki je nepreklicno odstopil, a je še kar tu in hodi na mejo v spremstvu mame preverjat, kako delajo hrvaški policisti. V teh časih imamo ministra za kulturo, ki je nekulturen. V teh časih imamo ministrico, ki je preprosto tiho, ker se očitno boji odpreti usta, da ne bi izgubila svojih privilegijev in se zamerila velikemu vodji. In navsezadnje, v teh časih imamo ministrico, ki je ni sram izjaviti, da naj mladi ljudje prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in da je to pot k odraslosti. To je njeno mnenje o dijakih, ki so mirno protestirali in želeli le to, da gredo spet v šolo, pa so jih oglobili in poklicali na sodišče. To je sporočilo ministrice mladim ljudem, ki so pokazali državljanski pogum, ki ga ona ne premore niti malo, ministrice, ki ni nikoli prevzela odgovornosti za svoje odločitve ali še bolje za neodločitve o zapiranju šol in omejevanju pouka. To je ministrica, ki po njeni lastni presoji in logiki očitno nikoli ne bo odrasla.

V teh časih imamo tudi poslance, ki ne premorejo niti toliko integritete, da bi se jim vsaj enkrat nedvoumno uspelo odločiti, ali so v koaliciji ali v opoziciji. Poslance, ki bi odgovarjali volivcem, ki so jih izvolili, ne pa svojim malenkostnim interesom. To je samo nekaj podob stanja, v katerem živimo. Vsak dan smo priča novim nesmislom in škodljivim ravnanjem, ki jim ni videti konca in se je nanje težko sproti odzivati. In ob vsem tem imamo žal tudi brezzobo opozicijo.

In navsezadnje, živimo v časih, ko je predsedniku države ljubša lastna podoba v ogledalu Doriana Graya kakor podoba države, na katere čelu je. Imamo predsednika, ki je poln leporečja, ki je gola forma brez vsebine, to je človek v cesarjevih novih oblačilih, dvorni norec na lastnem dvoru.

Vsega tega si kot državljani te države nismo zaslužili, no, morda pa vendarle. Ker nas je večina ob razglasitvi samostojnosti v svoji vzhičenosti očitno naivno verjela, da so se nam sanje uresničile. Po tridesetih letih smo se zbudili v moro. Mrzki in odljudni vodja vlade ne razume, da takrat nismo napolnili ulic in trgov zaradi njega, pač pa zaradi države, ki smo si jo tako želeli. On je bil le simbol in nič več kot to. Mi smo hoteli napredno, solidarno, socialno pravično, demokratično in gospodarsko uspešno državo. Hoteli smo kulturno državo. Dobili smo le malo od tega. Kar imamo zdaj, je sejem ničevosti, je parada kiča, je delo hudiča, ki nas biča, je nič od niča.

Za to se nismo borili, tega nismo želeli, tega nas je lahko samo sram in to ni tisto, zaradi česar bi bilo vredno in potrebno letos kaj praznovati. Namesto praznika protest, kajti to je edino, s čimer lahko pokažemo, da nam ni vseeno.