Za stanovanjsko gradnjo predlagamo sistemsko, dolgoročno financiranje

Skupina poznavalcev financiranja stanovanjske gradnje je že pred dvema letoma ponujala scenarij za reševanje tega problema. Ta bi bil takrat še lažje rešljiv, kot je danes, saj so bile takrat obrestne mere pod ničlo, danes pa že dosegajo pet odstotkov na letni ravni.

Za predstavitev svojega predloga smo skupaj z Ekonomsko fakulteto v Ljubljani organizirali posvet in pripravili razstavo vrednostnih papirjev v avli fakultete. Udeleženci so bili specialisti za proračunsko, finančno in mednarodno financiranje stanovanjske gradnje. Žal je tematiko, zaradi katere smo se zbrali, obravnavala manjša skupina. Kot da z vrednostnimi papirji ne bi mogli zagotoviti sistemskega financiranja stanovanjske gradnje. Malo nas je zavedlo dejstvo, da je republiški stanovanjski sklad v tistem času uporabljal evropska finančna sredstva, da je bila velika ponudba denarja v domačih in tujih bankah. Prisotno pa je bilo tudi dejstvo, da smo več let zapravljali zaupanje varčevalcev za nakup vrednostnih papirjev. Prepričan sem bil, da bi nam z ustrezno ponudbo in takrat primerno obrestno mero (letno tri do štiri odstotke) uspelo prodati paket sto milijonov evrov na desetletno ročnost. Kot rečeno, Stanovanjski sklad RS takrat še ni potreboval dodatnega financiranja, danes se stvari obračajo. Mednarodni vir je usahnil, proračunska finančna sredstva pa ne zadostujejo za pokritje financiranja planiranega obsega stanovanjske gradnje. Poleg opisane situacije stanovanjske gradnje pa odgovorni ne vztrajajo več, da bi morali graditi po socialnih merilih in bodo deloma upoštevali tudi ekonomske kriterije. Gre za to, da se stroški izgradnje in uporabe stanovanj ustrezno regulirajo.

Naša želja je, da bi uskladili politične in strokovne poglede sistemskega financiranja stanovanjske gradnje. Ker je zdaj že evidentno, da je ne bo mogoče v zadostni meri financirati iz proračunskih sredstev, je treba oblikovati alternative. Mi vsekakor predlagamo, da bi se Stanovanjski sklad RS pooblastilo in zadolžilo, da se sam vključi v iskanje alternativnih virov financiranja. Menimo, da bi bilo najprimernejše, če bi stanovanjski sklad izdajal obveznice različnih ročnosti in kondicij. Mogoče bi celo uporabili idejo, ki jo imajo hrvaški investitorji – ti oblikujejo obveznice tako, da so kupci lahko samo hrvaški državljani. Dejstvo je, da imamo v bankah okoli 25 milijard privarčevanih finančnih sredstev, ki jih kot avista sredstva sicer uporabljajo poslovne banke, varčevalci pa od tega nimajo nobene koristi. Še več, banke jim zaračunavajo stroške depozita, realno vrednost privarčevanih sredstev pa jim zmanjšuje tudi inflacija.

Vsekakor bi moral biti interes države, da se zadolžuje doma, tako kot delajo številne evropske države. Najboljši primer je Italija, ki ima ogromen javni dolg, vendar se zadolžuje predvsem na domačem trgu. Prav tako mora biti naš interes, da ponudimo varčevalcem varne in donosne naložbe, ki bodo vsaj ohranjale realno vrednost privarčevanih sredstev, če že ne moremo zmanjšati posledic inflacije. Tu imamo sicer problem, da smo v preteklih letih zapravili zaupanje varčevalcev zaradi nevestnega poslovanja z vrednostnimi papirji, zato bo treba tudi opraviti veliko dela, da se varčevalci poučijo, kako oceniti stopnjo solventnosti izdajatelja vrednostnega papirja. Seveda pa bi morali imeti več vedenja o tem, kako oceniti likvidnost in donosnost obveznic ali delnic.

Ob upoštevanju številnih omejitev je treba zelo skrbno pristopiti k emisiji vrednostnih papirjev in upoštevati prej opisane težave. Ker je Stanovanjski sklad RS solventen in likviden ter posluje uspešno, tako da uživa ugled solidnega partnerja, bi bilo smotrno, da se pripravi načrt za sistemsko financiranje in začne emisija manjših zneskov, mogoče 50 milijonov evrov na pet let, s fiksno obrestno mero pet odstotkov. Če bi bila ta emisija plasirana v predpisanem roku, bi emisije ponavljali vsako leto v skladu z likvidnostnim načrtom Stanovanjskega sklada RS.

Za izvedbo sistemskega financiranja stanovanjske gradnje (pa tudi drugih investicij iz privarčevanih finančnih sredstev v naših bankah) bi bilo treba več napora in tudi stroškov, da bi projekt uspel. Pri tem bi morali sodelovati politiki in gospodarstveniki, vključno z bančniki, pa tudi informativni sistem, ki bi dopolnil vedenje o vrednostnih papirjih ter o tveganjih in koristnosti poslovanja z njimi. Pri tem nam ne bi škodilo, če bi bili malo bolj zavzeti in drzni, pa seveda tudi odgovorni, da bomo ta projekt izvedli.