Za spoštljivo nagovarjanje starejših

Na nedavnem Festivalu za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO) smo letos že petič namenili posebno pozornost iskanju primernega izrazja, ki naj bi pomagalo ustvariti kulturo spoštovanja in empatije. Ponovno smo dali razmislek znanosti – strokam, medijem in javnosti: izrazje je najbolj veren odraz predsodkov o starosti in staranju ter odrivanju starejših na rob družbe. Danes se je treba upreti celo porastu diskriminacije starejših s popravljanjem njihove javne podobe tudi s sprejemljivejšim neslabšalnim izrazjem o starosti in staranju. Beseda starejši (starejša oseba) je spoštljiva in nežaljiva, primerna današnjemu času, in jo priporočamo. Razširimo jo po vseh kanalih, naj jo uporabljajo vsi, ki javno govorijo.

Zbližati je treba različne stroke na področju izrazov o staranju. Če hočemo spreminjati odnos do starejših, jim je najprej treba dati glas, torej: Nič o starejših brez starejših!

Potrebne so raziskave o tem, kaj se pri nas dogaja s starizmom. Zagotoviti moramo ničelno toleranco do starizma in diskriminacije starejših.

Pomembno je poiskati besedišče, ki se izogiba stereotipom o starosti in staranju. Nekatere besede imajo – kot bi rekel Kozma Ahačič, nesporna avtoriteta na področju jezikoslovja – slabšalni »vonj« in »okus«. Sem spadajo izrazi, kot so stari, ostareli, tudi starostnik, ki je nekakšna omilitev besede starec. Ti izrazi prikazujejo starejše kot onemogle, ranljive, potrebne pomoči ali pa jih obravnavajo pokroviteljsko. Nihče se ne želi predstaviti kot ostareli, besedi star in starostnik pa namigujeta na betežnost. Obe se zadnje čase najpogosteje pojavljata v medijih (kot na primer domovi za starostnike, domovi za stare namesto za starejše, domovi za varovance). Priča smo mikroagresivnemu sporočanju nekaterih medijev o starejših. Mediji se (pre)pogosto premalo zavedajo, da lahko že izbira naslova ali podnaslova članka pomembno vpliva na bralce. Ni etično, niti strokovno nagovarjati starejših nespoštljivo, žaljivo, na primer z besedo starostnik, starostnica, če jo tako doživljajo.

Pokojni slovenski psiholog Vid Pečjak v knjigi Psihologija staranja uporablja termin starejši. Termin starejši mu je blizu zaradi dinamike in velikih individualnih razlik vedno daljšega generacijskega obdobja. O starosti je Vid Pečjak razmišljal, da ni toliko pomembno, koliko si star, pomembneje je, kako si star. Kronološka starost je čedalje bolj nezanesljivo merilo skoraj vsega o človeku. Spraševal se je, kateri so največji psihološki izzivi, ki čakajo človeka, ki se stara. Ali mu psihologija lahko pri tem pomaga? Veliko! Vendar je kritičen, ker se žal psihologija bolj malo usmerja v staranje. Kritičen je bil, da se večina slovenskih avtorjev usmerja na negativno starost, na tiste, ki jim je treba pomagati. Vid Pečjak se je usmeril na tiste, ki se upirajo stereotipom o staranju s svojo aktivnostjo, ki vztrajajo s svojim potencialom.

»Če želimo spreminjati odnos do starejših, jim je najprej treba dati glas,« meni Vesna Švab, profesorica psihiatrije, doktorica psihosocialne rehabilitacije (Če hočemo spreminjati odnos do starejših, jim je treba najprej dati glas, Generacija +, Delo, 17. septembra 2024, stran 12). Evropska sredstva za geriatrično oskrbo in sredstva države za institucionalne oblike bivanja se večinoma usmerjajo v klasične zastarele in neprilagodljive oblike pomoči in varovanja, izhajajo iz pokroviteljskega odnosa. Vesna Švab: »Moje mlade kolegice psihologinje, od katerih bi pričakovala, da se bodo zanimale za razsežnosti človeškega bivanja v starosti, se predvsem želijo ukvarjati z nevrološko-kognitivnimi aspekti postopnega propadanja človekovih možganov. Čeprav vemo, da so možgani plastični in se razvijajo tudi v pozni starosti. Pokroviteljstvo in vzvišenost vzameta upanje in sta smrtonosna za občutek dostojanstva.« Tudi sam že vrsto let govorim in pišem o tem, da žal Vid Pečjak nima naslednika/ce.

Uporaba žaljivega izrazja lahko spodbudi splošno družbeno diskriminacijo, zato pri nagovarjanju starejših ne uporabljajmo slabšalnih izrazov, ki jih kakorkoli prizadenejo. Starejši smo se odločili, da nas poimenujejo starejši. To bo povsem dovolj. Izraz starostnik se je namreč začel uporabljati v sredini 20. stoletja, da bi omilil negativno konotacijo besede starec ali starka. A se je po mnenju akademika Marka Snoja postaral prej, kot se postara novorojeni otrok.

Škoda, ki jo povzročajo določene besede, je lahko dolgotrajna. Izrazi, ki ohranjajo stereotipe ali marginalizirajo določene skupine, prispevajo k ohranjanju družbenih neenakosti. Prav tako lahko povzročijo psihološko škodo, zlasti med tistimi, ki so že tako ranljivi. Študija iz leta 2022, objavljena v reviji Journal of Applied Social Psychology, je celo pokazala, da je izpostavljenost slabšalnemu jeziku znatno povečala občutke socialne izoliranosti in zmanjšala samospoštovanje med udeleženci. Strokovnjaki so nekatere besede in besedne zveze označili za posebej škodljive zaradi njihove potencialne marginalizacije ali poniževanja.

Treba je odpravljati tabuje, predsodke in stereotipe o staranju, ki ne držijo, je za slovenske razmere povzel dr. Božidar Voljč, ki je mednje uvrstil: staranje je povezano z duševnim in fizičnim nazadovanjem (le deloma drži); večina starejših ima podobne težave; ustvarjalnost in družbeni prispevek sta področje mladih; izkušnje starejših so za današnji dan manj pomembne; starejši ne želijo socialnih stikov, želijo imeti mir; za starejše so najbolj pomembne zdravstvena nega in bolnišnice; starejših se ne da poučevati o novostih; starejši se želijo umakniti.

Svetovna zdravstvena organizacija zdravo staranje opredeljuje kot proces razvijanja in ohranjanja funkcionalnih sposobnosti, ki omogoča dobro počutje v starosti. Funkcionalne sposobnosti so zmožnosti, ki ljudem omogočajo, da so in delajo tisto, kar se jim zdi vredno, vključno z zadovoljevanjem osnovnih potreb, tudi po učenju, rasti in sprejemanju odločitev, da ostanejo mobilni, da vzdržujejo odnose z drugimi in prispevajo k družbi. Injicirati je treba polje preoblikovanja procesa staranja kot še vedno aktivnega družbenega polja, kjer je možna in vzpodbujena interaktivnost, začenši z jezikom in izrazjem, ki se temu tudi deskriptivno lahko najbolj približa. Stroka/e naj se približa ljudem.

Za bolj spoštljivo nagovarjanje starejših se zavzema vse več deležnikov doma in v tujini. Tudi Organizacija združenih narodov v dokumentih, ki se nanašajo na starejše, uporablja spoštljivo poimenovanje. Tudi pri nas ponekod že opažamo pozitivne premike na področju poimenovanja starejših, čeprav je zdrsov še preveč.

Da bi lahko razumeli kompleksnost skrbne uporabe terminologije in z njo povezanega izrazja v kontekstu konstruktivnega medsebojnega dialoga, upoštevajoč tudi in predvsem tovrstne pobude posameznikov in civilne družbe, smo vsi povabljeni k sooblikovanju družbe, ki ne le sprejema, pač pa tudi daje vrednost sobivanju vseh generacij v medsebojnem spoštovanju.

Iskanje primernega naslavljanja starejših naj bo naše skupno sodelovanje. Ne morem mimo sklepne besede: Nič o nas brez nas!