Všečna, a nepravična izkrivljanja pokojninskega sistema

Delo je 6. marca pod naslovom »Nižja brezposelnost, večja materialna blaginja po upokojitvi« poročalo o letošnjih rezultatih raziskave mednarodne finančne družbe Natixis z nazivom Globalni indeks upokojevanja, po kateri je v primerjavi med 44 državami Slovenija z 21. mesta napredovala na 15. mesto. Članek povzema komentar našega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), da jih višja ocena po nekaterih kriterijih ni presenetila, saj na izboljšanja materialnega položaja naših upokojencev kažejo tudi domači statistični podatki. To naj bi bilo posledica sprememb zakonodaje v zadnjih letih, s katerimi je bilo – poleg dviga odstotkov za odmero starostne pokojnine za moške in ustavitve padanja le-teh za ženske – uveljavljenih več socialnovarstvenih mehanizmov, ki posameznim kategorijam upokojencev izboljšujejo socialni položaj.

Zakaj potem v naši družbi prevladujejo teze o slabem oziroma vse slabšem socialnem položaju upokojencev?

Po določbah ZPIZ-2 je ob njegovi uveljavitvi znašal odstotek za odmero starostne pokojnine (za 40 let pokojninske dobe za moške in 35 let pokojninske dobe za ženske) 57,25 odstotka zavarovančeve pokojninske osnove (vrednost tega odstotka je bila primerljiva z nominalno višjim odstotkom, ki ga je določal predhodni ZPIZ-1 za enaki obdobji pokojninskega zavarovanja). S postopnim dvigom (izenačitvijo) pokojninske dobe na 40 let tudi za ženske kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine ob starosti 60 let na podlagi ZPIZ-2 se je za ženske hkrati dvignil odstotek za odmero pokojnine na 63,5 odstotka njihove pokojninske osnove. Sledile so naslednje spremembe ZPIZ-2, na podlagi katerih se je odstotek za odmero starostne pokojnine tudi za moške – zaradi izenačenja z ženskami – v letih od 2020 do 2023 zvišal na 63,5 odstotka pokojninske osnove. V obeh primerih je torej šlo za dvig oz. zvišanje odmernega odstotka za 6,25 odstotne točke, kar je dejansko pomenilo skoraj 12 odstotkov višjo odmero pokojnin. Bistvo pri tem pa je, da so oziroma bodo tega zvišanja pokojnin deležni le upokojenci, ki so se upokojili oz. se bodo upokojili po uveljavitvi navedenih zakonskih sprememb. Večina upokojencev, ki so se upokojili pred uveljavitvijo teh sprememb, pa od tega nima in ne bo imela ničesar.

Tako smo dejansko dobili dve kategoriji upokojencev, ki imajo ob enakih materialnih pogojih za odmero višine pokojnine (moški 40 let pokojninske dobe, ženske pa res tudi zaradi zvišanja tega zakonskega pogoja za starostno upokojitev na 40 let) že v izhodišču različno visoko pokojnino (pred temi spremembami upokojeni moški in ženske, ki so za zdaj še v veliki večini, skoraj za 12 odstotkov nižjo pokojnino od upokojenih po teh spremembah). Pomembno je, da bo ta razlika trajna (dokler pred temi spremembami upokojeni ne bodo izumrli).

Pod plaščem všečnega dviga odstotka za odmero in podatkov o statističnem dvigu pokojnin se skriva dobesedni nateg dosedanjih upokojencev, ki postajajo drugorazredni. FOTO: Mavric Pivk

Do podobnega razlikovanja prihaja tudi na podlagi zadnje spremembe ZPIZ-2 v zvezi z ugodnejšo odmero nekaterih invalidskih pokojnin, ki je bila uveljavljena s 1. januarjem letos. Tudi višjih pokojnin na podlagi te spremembe bodo deležni le bodoči invalidski upokojenci, na slab socialni položaj dosedanjih invalidskih upokojencev pa sprememba ne bo vplivala, čeprav je bilo v javnosti prikazano, da rešujemo tudi njihov socialni položaj.

Taki posegi v naš sistem pokojninskega zavarovanja so gotovo ustavno sporni in z vidika sistema nepravični, ker neutemeljeno rušijo temeljno izhodišče sistema, da so pravice iz njega v načelu vendarle odvisne od vplačanih prispevkov. Pod plaščem všečnega dviga odstotka za odmero in podatkov o statističnem dvigu pokojnin se skriva dobesedni nateg dosedanjih upokojencev, ki postajajo drugorazredni. Zato ne čudi nezadovoljstvo večine dosedanjih upokojencev.

Očitno je v zadnjih letih prišlo do takih sprememb na eni strani zaradi začasno ugodnejših prilivov v pokojninsko blagajno kot posledice polne zaposlitve aktivnega prebivalstva, na drugi strani pa ob zavedanju odločevalcev, da te spremembe trenutno pomenijo le manjšo dodatno obremenitev pokojninske blagajne, z dolgoročno vzdržnostjo le-te pa se očitno nihče ni hotel ukvarjati. Dejanski učinek zvišanja odstotka za odmero se bo v pokojninski blagajni v celoti pokazal šele ob zamenjavi dosedanje upokojenske generacije. Glede na pričakovana demografska gibanja v naslednjih dvajsetih do tridesetih letih in ob dejstvu, da tudi »rezervna blagajna ZPIZ« v državnem proračunu ni brez dna, je zaradi tega v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema pričakovati dodaten pritisk na znižanje stopenj usklajevanj višine pokojnin z rastjo plač in življenjskih stroškov. Takšne tendence se kažejo že v izhodiščih za sedaj napovedano pokojninsko reformo. Dejansko pa to pomeni, da bodo zopet bolj prizadeti dosedanji upokojenci, ki jim zvišanje odstotka za odmero ni prineslo ničesar oz. jim dejansko prinaša le potrebo po zaviranju usklajevanja tudi njihovih, že tako nižjih pokojnin.

Osebno menim, da bi morali upokojenci in njihova združenja nasprotovati vsakršnim spremembam pokojninskega sistema, ki bi pomenile odmero višjih pokojninskih prejemkov za enako zavarovalno obdobje le za bodoče upokojence, ne da bi bili takega zvišanja za naprej (od uveljavitve take spremembe dalje) deležni tudi dotedanji upokojenci. Tako politiko bi moral v interesu upokojencev in zavarovancev dosledno in glasno zagovarjati tudi ZPIZ kot nosilec in soodgovoren za vzdržnost našega pokojninskega sistema. Le tak pristop lahko prispeva, da ne bi v prihodnosti ponovno prihajalo do takšnih demagoško sicer všečnih, dejansko pa v temelju nepravičnih izkrivljanj sistema pokojninskega zavarovanja s premalo domišljenimi dolgoročnimi posledicami.