Galerija
Vrtovi so izvir zdravja in veselja
Dandanes se šolski vrt spet kot noviteta uvaja na podeželju, mesta pa kot da so odrezana od kmetijstva.
Marijana Starc: »In kako sem bila srečna, ko sem se po končani karieri preselila na podeželje in tu dobila svojo obdelovalno zemljo!« FOTO Jože Suhadolnik
V času mojega otroštva je imela skoraj vsaka osnovna šola svoj vrt. Obdelovati smo ga smeli sami »boljši« učenci in bili smo enkrat na leto nagrajeni z obiskom opere v metropoli.
Kaj nam je to pomenilo! Pulili smo se za delo na vrtu in bili pri tem uspešni. Ne samo da smo lahko šli v opero, delo je imelo tudi druge koristne učinke. Eden izmed njih je bil ta, da smo se lahko sladkali z jagodičevjem in drugimi darovi matere narave, drug pa je bil ta, da so naš pridelek s pridom uporabili v šolski kuhinji za naše malice, kajti takrat kosil po šolah še ni bilo. Tudi pri gospodinjskem pouku je vse prav prišlo. To smo poskušali, kuhali, pekli in vlagali! Delali smo z največjim veseljem in požrtvovalnostjo, vse zunaj pouka, v svojem prostem času.
Dandanes se šolski vrt spet kot noviteta uvaja na podeželju, mesta pa kot da so odrezana od kmetijstva. Kako to, ko bi se vendarle morali zavedati, da nas kmetijstvo vse preživlja? Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
Kako sem bila nesrečna, ker nisem imela svojega vrta v ljubljanski soseski BS, ko so ga vendar vsi drugi sosedje imeli! Sem pač prepozno izvedela za to možnost. In kako sem bila srečna, ko sem se po končani karieri preselila na podeželje in tu dobila svojo obdelovalno zemljo! Delala sem, kolikor časa mi je to zdravje dopuščalo, in živela v izobilju sveže hrane. Slavni ruski pisatelj Bulgakov je v enem svojih del omenil, da je gost dobil na mizo v restavraciji hrano »druge svežosti« in se je pritožil, rekel je: »Naj bo jeseter prve svežosti ali pa nič.« A zahteve naših kupcev so še daleč za časom. Pojemo vse, kar nam ponujajo trgovine. Za cent manj smo pripravljeni jesti tudi neužitno hrano!
Zdaj pa so tu leta, ko končno lahko uživam samo še na pohodih in v izletih, a misel na zemljo je še vedno prisotna. Opazujem namreč njive in vrtove, veselim se oranja, frezanja, sajenja, sejanja ... Veselim se vsako leto znova nove rasti in še vedno moram tu in tam povprašati poljedelca, kaj je to in ono, kajti vznikajo vedno nove kulture. In – če je le mogoče – kupujem hrano pri kmetu.
Prvi študentski skupnostni vrt
Kaj nam je to pomenilo! Pulili smo se za delo na vrtu in bili pri tem uspešni. Ne samo da smo lahko šli v opero, delo je imelo tudi druge koristne učinke. Eden izmed njih je bil ta, da smo se lahko sladkali z jagodičevjem in drugimi darovi matere narave, drug pa je bil ta, da so naš pridelek s pridom uporabili v šolski kuhinji za naše malice, kajti takrat kosil po šolah še ni bilo. Tudi pri gospodinjskem pouku je vse prav prišlo. To smo poskušali, kuhali, pekli in vlagali! Delali smo z največjim veseljem in požrtvovalnostjo, vse zunaj pouka, v svojem prostem času.
Dandanes se šolski vrt spet kot noviteta uvaja na podeželju, mesta pa kot da so odrezana od kmetijstva. Kako to, ko bi se vendarle morali zavedati, da nas kmetijstvo vse preživlja? Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
Biodinamični vrt OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica. FOTO Jože Suhadolnik
Kako sem bila nesrečna, ker nisem imela svojega vrta v ljubljanski soseski BS, ko so ga vendar vsi drugi sosedje imeli! Sem pač prepozno izvedela za to možnost. In kako sem bila srečna, ko sem se po končani karieri preselila na podeželje in tu dobila svojo obdelovalno zemljo! Delala sem, kolikor časa mi je to zdravje dopuščalo, in živela v izobilju sveže hrane. Slavni ruski pisatelj Bulgakov je v enem svojih del omenil, da je gost dobil na mizo v restavraciji hrano »druge svežosti« in se je pritožil, rekel je: »Naj bo jeseter prve svežosti ali pa nič.« A zahteve naših kupcev so še daleč za časom. Pojemo vse, kar nam ponujajo trgovine. Za cent manj smo pripravljeni jesti tudi neužitno hrano!
Zdaj pa so tu leta, ko končno lahko uživam samo še na pohodih in v izletih, a misel na zemljo je še vedno prisotna. Opazujem namreč njive in vrtove, veselim se oranja, frezanja, sajenja, sejanja ... Veselim se vsako leto znova nove rasti in še vedno moram tu in tam povprašati poljedelca, kaj je to in ono, kajti vznikajo vedno nove kulture. In – če je le mogoče – kupujem hrano pri kmetu.
Preberite tudi
Prvi študentski skupnostni vrtVse bolj so priljubljene visoke grede za zelenjavo na terasah, balkonih in ravnih strehah stavb. FOTO Brane Piano
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji