Vprašljivi model dvojnega statusa upokojencev

Novembra 2019 je Državni zbor RS sprejel spremembe in dopolnitve pokojninske zakonodaje, ki spreminjajo uveljavljene značilnosti slovenske družbe. Iskanje novih rešitev na tem področju pa se neprekinjeno nadaljuje. Med ključnimi spremembami je tudi sprememba pravice do dela pokojnine za tiste upokojence, ki se odločijo za nadaljnje poklicno delo ali poslovanje. Namesto dosedanjih 20 odstotkov bodo po novi ureditvi do treh let prejemali nekoliko večji del pokojnine, 40 odstotkov, za tem pa 20 odstotkov. Odločitev delavca za nadaljevanje dela po izpolnitvi pogojev za upokojitev ostaja enostranska in delodajalci nanjo nimajo vpliva.

Ta ureditev je znana kot tako imenovani dvojni status upokojencev, ki ostajajo še naprej poklicno aktivni. Dvojni status je uveljavljen v naprednih evropskih državah, a se od slovenskega pomembno loči. Upokojenci v tujini ob nadaljevanju poklicnih aktivnosti uživajo v načelu polno pokojnino z nekaterimi razumnimi omejitvami, v Sloveniji pa le manjši del pokojnine, kar ni spodbudno. Zato naš model odvrača najbolj ustvarjalne upokojence od nadaljnjih poklicnih aktivnosti. Model tudi ni povsem sprejemljiv za delodajalce, ker lahko tudi neučinkoviti delavci po izpolnitvi pogojev za upokojitev proti volji delodajalcev nadaljujejo z delom.



Novi model, ki ne spodbuja ustvarjalnega dela starejših, se zdi za Slovenijo nevaren. Politika je državljanom s koalicijsko pogodbo obljubila uveljavitev modela, za katerega sta značilni uživanje polne pokojnine in nadaljnje poklicno delovanje brez ovir. Ta zaveza, ki jo vsebuje koalicijska pogodba strank na oblasti, se ni uresničila. Uzakonjen je bil model, za katerega je mogoče pričakovati, da ne bo učinkovit. Za zgrešene poteze v procesih privatizacije javnega premoženja se je v javnosti uveljavil metaforični izraz »razprodaja družinske srebrnine«, novi model približka pravemu dvojnemu statusu pa bi lahko upravičeno poimenovali tudi – neskrbno ravnanje s to srebrnino, saj gre za nepremišljeno ravnanje s človeškimi viri. To lahko postane pomemben dejavnik zaostajanja Slovenije v gospodarskem in družbenem razvoju za drugimi evropskimi državami. Značilnosti novega modela kažejo, da izkušenj, veščin in ustvarjalnosti ljudi ne postavljamo tako visoko v hierarhiji naših vrednot, kot to počnejo druge evropske države.

Model zgolj približka celovitemu dvojemu statusu upokojencev, ki je bil uzakonjen novembra lani in se uporablja od januarja 2020 dalje, temelji na sodobnim razmeram neprimernem pojmovanju kategorije starostne pokojnine. V sodobnem svetu jedro namena in temeljev pravice do starostne pokojnine razumni ljudje pojmujejo tako, da upoštevajo, da ima starostna pokojnina ob socialni tudi ekonomsko in lastninsko komponento. Te komponente v zakonodajnem postopku leta 2019 žal niso bile dovolj upoštevane. Naprednejši pogledi na model dvojnega statusa od sedanjega so se v slovenski zakonodaji uveljavili že pred leti, a so bili kasneje opuščeni.

Sodobni model dvojnega statusa upokojencev s pravico do polne pokojnine in pravico do neoviranega nadaljevanja poklicnih aktivnosti je bil namreč že pred več kot dvajsetimi leti z zakonom priznan samostojnim podjetnikom. To je povzročilo neenako obravnavanje upokojenih samostojnih podjetnikov z drugimi upokojenci. A namesto da bi zakonodaja neenakost odpravila tako, da bi dvojni status v skladu z evropskim sodobnim pojmovanjem starostne pokojnine priznala vsem upokojencem, je bil dvojni status samostojnih podjetnikov leta 2013 z zakonom ukinjen. Ob tem je prišlo do nedopustnega posega v pravico samostojnih podjetnikov, ki jim je bila z zakonom že priznana. Kaže, da tega problema ni v celoti zaznalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je s svojo odločbo v letu 2019 potrdilo ustavnost spornih zakonskih pravil o ukinitvi omenjene pravice. Okoliščina, da je ustavno sodišče to odločitev sprejelo s tesno večino (5 : 4), pa je vendarle spodbudna in kaže, da se v Sloveniji postopoma krepi zavest o nujnosti priznavanja pravice do neomejenega uživanja starostne pokojnine tistih, ki po upokojitvi nadaljujejo s poklicnimi aktivnostmi.



Usodna past uveljavitve novega modela približka dvojnemu statusu upokojencev je povezana z vprašanjem, ali se lahko posameznik v delovnem razmerju enostransko odloči za uveljavitev pravice do nadaljevanja dela in uživanja dela pokojnine ali pa je za to potrebno tudi soglasje delodajalca. Po dosedanji zakonodaji in tudi po novem modelu je odločitev o nadaljevanju poklicnega delovanja odvisna izključno od volje delavca, kar ni ustrezno. Ni dvoma, da je pravica do dela in njena prvina pravica do trajnosti zaposlitve velikega pomena za sodobno državo, vendar je treba upoštevati, da je tudi ta pravica omejena s pravicami drugih.

Zakonska pravila o varstvu trajnosti zaposlitve in o posebnem varstvu starejših delavcev pred odpovedjo pogodbe upravičeno krepijo položaj delavca. To je legitimno, vse dokler delavec ne izpolni pogojev za polno starostno upokojitev. Kasneje pa ta jamstva izgubijo svoj smisel. Model omogočanja nadaljnjega poklicnega dela in poslovanja upokojencev bi zato moral biti oblikovan tako, da bi bila nadaljnja ali ponovna zaposlitev upokojenca mogoča le v primeru soglasja delavca in delodajalca. Treba bi bilo uzakoniti možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki izpolni pogoje za polno starostno pokojnino iz tega razloga. V tem primeru delodajalci modelu pravega dvojnega statusa ne bi nasprotovali, ker se ne bi več srečevali s sicer pogosto dilemo, kako na primeren način razvezati delovno razmerje z manj učinkovitimi delavci, ko ti izpolnijo pogoje za polno starostno pokojnino.

Naslednje spremembe in dopolnitve pokojninske zakonodaje bi lahko ob upoštevanju omenjenih dejstev vzpostavile bolj učinkovit in ustavno sprejemljiv model dvojnega statusa, primerljiv z modeli, kakršni so uveljavljeni v sodobnih evropskih državah. Srebrnino, kot lahko rečemo za znanje in visoke kompetence starejših oseb, bi s tem – vsaj na obravnavanem področju uveljavitve možnosti dvojnega statusa upokojencev – lahko vendarle ohranili.