Vertikalna zračna suverenost

Strokovna in laična javnost sta se že lahko seznanili z osnutkom novega zakona o letalstvu (Zlet). V 4. členu, ki govori o suverenosti, je zapisano:« (1) Republika Slovenija ima popolno in izključno suverenost v zračnem prostoru nad njenim ozemljem. (2) Zračni prostor Republike Slovenije obsega zračni prostor nad kopnim ter obalnim morjem in notranjimi morskimi vodami, ki so pod suverenostjo Republike Slovenije (t. i. horizontalna suverenost). Zračni prostor Republike Slovenije sega do višine, do katere je še možno opravljati aktivnosti v civilnem letalstvu (vertikalna zračna suverenost).«

Ideja je zanimiva, zato pojdimo kar in medias res. Ko govorimo o vertikalni zračni suverenosti, govorimo seveda o bodoči ureditvi, do katere pa je še nekaj ovir. Povedati je treba, da so se razprave o razglasitvi zračne suverenosti začele že zelo zgodaj (Pariška konvencija 1919, Čikaška konvencija 1944), ko je bilo uzakonjeno načelo, da je vsaka država popolno in izključno suverena v zračnem prostoru nad njenim ozemljem. Manjkala je le še pika na i, da bi v mednarodni konvenciji določili, kje je meja med zračnim in vesoljskim pravom. Države so se več ali manj dogovorile o horizontalni suverenosti in meje tudi zarisale, žal pa ugotavljamo, da ostaja tudi tu še nekaj odprtih vprašanj in resnih sporov. Lep primer je uveljavitev arbitražne sodbe v Piranskem zalivu. Tu ne gre pozabiti na dejstvo, da vertikalne zračne suverenosti Republika Slovenija ne more polno izvajati, ker Hrvaška ne priznava delimitacije na morju! Delimitacija vertikalne zračne suverenosti je pomembna zato, ker naj bi omogočila enakopraven dostop do vesolja.

Danes vemo, da je pojem »suverenost« lastnost državne oblasti, da je na državnem ozemlju pravno najvišja oblast, ki je navzven neodvisna od drugih oblasti iste vrste in ki so ji navznoter podrejene vse druge oblasti. To brez izjeme velja tudi za zračno suverenost kot dela državne suverenosti. Ob tem gre upoštevati tudi dejstvo, da državna suverenost ni nekaj statičnega, ampak gre za dinamičen pojem, kar še posebej velja za vertikalno zračno suverenost.

Države so izvrševale zračno suverenost nad svojim ozemljem že v rimskem imperiju. (Quius est solum, eius est usque ad coelum et ad infernos. Tistega, čigar je zemljišče, od tega je tudi zračni prostor in vse, kar je pod zemljiščem.) Historični preskok v leto 1902 nam pove, da je Paul Fauchile, poročevalec Inštituta za mednarodno prav, predlagal, da imajo države samo izključno pravico v zračnem prostoru nad svojim ozemljem vse do višine 1500 metrov. Konvencija iz leta 1910 (Pariška konvencija) kot prvi splošni mednarodni dogovor določa, da je uporaben prostor nad kopnim in vodami države del njenega ozemlja. Po letu 1910 so države že zahtevale absolutno vertikalno suverenost. Poizkusi utrditi vertikalno državno suverenost so se nadaljevali tudi leta 1919, na drugi Pariški konferenci – brez uspeha v smislu definiranja zgornje meje zračnega prostora. Tudi leta 1945 državam ni uspelo definirati termina »zračni prostor«, 1. člen Čikaške konvencije pa je ponovno zagotavljal državam izključno in popolno suverenost v zračnem prostoru nad njihovim ozemljem.



Lahko bi zaključili, da so države zavestno prepuščale določitev višine teritorialne zračne suverenosti – to je meje med zračnim in vesoljskim pravom – tehničnemu napredku letalstva. Definiran pa je bil pojem »letalo«. Pri višini zračnega prostora pa se je uveljavila klavzula: vertikalna zračna suverenost sega do točke, do katere je možno letenje letal in balonov. Kot je mogoče spoznati iz različnih znanstvenih prispevkov, je težava v definiranju vertikalne zračne suverenosti v pomanjkanju naravne meje med zračnim prostorom in vesoljem. Pri tem nam ne pomaga niti analogija z določanjem meje na morju, torej meje med teritorialnim morjem in mednarodnimi vodami, s čimer so se trudili mnogi mednarodni pravniki!

Po uveljavitvi Čikaške konvencije so države zavzemale zelo različna stališča glede višine teritorialne zračne suverenosti, pri čemer pa je potrebno eksplicitno poudariti, da danes o tem ne obstaja konsenz niti mednarodna multilateralna konvencija, ki bi reševala vprašanje zračne suverenosti v zračnem plašču, ki obdaja našo Zemljo. Samo za ilustracijo naj navedem nekaj številk: Avstralija predlaga 100 kilometrov, Ruska federacija zahteva vertikalno zračno suverenost brez zgornje omejitve, Južna Afrika pozdravlja višino zračnega prostora, do katerega še lahko letijo letala, praktično načelo poudarja tudi Velika Britanija, pozicija Združenih držav Amerike se je spreminjala glede na vsakokratno vlado, rdeča nit pa je izključna suverenost zračnega prostora nad ZDA, posredno pa zagovarja višino 80,4 kilometra nad zemeljsko površino.

Na slovenski osnutek novega Zleta lahko gledamo tudi z zornega kota tehnološkega razvoja, ki omogoča, da vedno več držav opravlja vesoljske aktivnosti. Po mnenju predlagatelja zakona je treba razmejiti višino zračnega prostora od vesolja. Slovenija naj bi na podlagi mednarodne zakonodaje sprejela poseben zakon o vesoljskih aktivnostih. To narekuje sprejem dopolnitve 4. člena Zleta z normo, ki višino zračnega prostora v suverenosti Republike Slovenije določa na splošno (funkcionalni pristop), to je do višine, v kateri je še možno opravljati aktivnosti v civilnem letalstvu. Razvojni moment civilnega letalstva je predlagatelj dopolnil s trditvijo, da je višina izvajanja letalskih operacij pogojena s fizikalnimi zakoni, na zmožnost letal, ki na visoki višini še lahko opravljajo zračni promet, pa vpliva tudi razvoj tehnologije.

Ko omenjamo vesoljske aktivnosti, ki imajo običajno svoj začetek in konec na Zemlji, imamo v mislih vesoljski turizem (Virgin Galactic, ki ima s strani FAA določeno letališče v Kaliforniji), omenjajo se HyperSour, baloni in podobno. Težava bo nastala, ko bo zaradi nesreč teh naprav prihajalo do vprašanja odgovornosti in odškodnine tistim, ki bodo na Zemlji utrpeli škodo. Tudi to je lahko razlog za sprejem dopolnjenega 4. člena Zleta. Določitev zgornje meje nacionalne zračne suverenosti mnogih vprašanj sama po sebi ne bo rešila. Zato je na mestu vprašanje, kako določiti enotno vertikalno mejo. Je to 22 kilometrov nad Zemljo? Mandat za to nalogo naj ima ICAO, ki bo v skladu s svojimi pravili urejal obnašanje držav nad to mejo. Ta meja v nobenem primeru ne bo posegala v sedanjo ureditev civilnega letalstva. Predlagana višina presega maksimalno višino, na kateri letijo letala komercialnega letalstva.

Država, ki je pred kratkim izgubila svojega nacionalnega letalskega prevoznika, bo razglasila vertikalno zračno suverenost do višine, do katere je še možno opravljati aktivnosti v civilnem letalstvu. Kot je rekel filozof Seneca: »Imperare sibi, maximum imperium est.« Vladati sebi je največja oblast!