Verski državni praznik kot seme razdora

Moram reči, da sem bil neprijetno presenečen, ko sem po prazniku 15. avgustu na spletu prebral – tako kot vsako leto doslej – besede slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov na Brezjah in na Ptujski Gori, kjer sta maševala gospod msgr. Stanislav Zore, slovenski metropolit in nadškof, ter Alojzij Cvikl, mariborski nadškof.

Oba sta spet grmela s svojih prižnic in spet sejala razdor med svojim narodom. Sem lojalen državljan te države in nisem nikomur ničesar dolžan, še najmanj pa Rimskokatoliški cerkvi, ki nas takole razdvaja in ponižuje. Vse življenje sem se trudil živeti skladno s svojim prepričanjem, ki pa nima osnove v krščanstvu. Kot kaj drugega kot poniževanje drugače mislečih pa si lahko razlagamo metropolitove naslednje besede: »Človek pa pozna tudi drugačno resničnost, pozna tudi zanikanje boga, pozna tudi zaprtost za božjo voljo ali morda bolje rečeno, živeti hoče brez boga, zadosten sam sebi. V tem napuhu hoče človek iztrgati svet iz božje roke. A takoj ko je človek nehal poslušati boga in svoje srce odprl za besede, ki so ga vabile k samozadostnosti, k ošabnemu napuhu, se je raj razblinil. Človek brez boga je nag in ogrožen. Ogroža ga stvarstvo okoli njega in ogrožajo ga ljudje okoli njega.«

Od koga je ogrožen sodobni človek? Mar ni sodobni človek družbeno bitje? Opremo se lahko na filozofijo nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja, filozofijo eksistencializma, ki verjame, da so nebesa neresnični kraj ali »svet idej«.