Večna pot in empatija – ali kje smo in kam gremo?

Poslušam mnenja starejših, kako se je družba spremenila, kako so mladi postali egoistični, mislijo samo na svoje dobro in jih sočlovek sploh ne zanima. A se, čeprav tudi sam že zelo star, kar ne morem pridružiti tem mnenjem. Vse življenje sem živel z mladimi – študenti, specializanti, mlajšimi specialisti – in vedno sem upal v njihov razvoj in jim zaupal. Saj na mladih svet stoji!

Vse življenje sem delal v zdravstvu in z njim živel. Lani se mi je zgodil neki obrobni dogodek, ki mi je dal misliti. Napisal sem prispevek »Empatija, kaj je že to?«, ga objavil v našem strokovnem glasilu (ISIS, 2024, št. 8–9, str. 49–41) in v njem opisal ta dogodek. Na srečo sem ob nekem drugem svojem zdravstvenem problemu naletel na popolnoma drugačen odnos; tak, kakršen je bil praviloma vedno, tudi vsa leta mojega kar dolgega aktivnega življenja, in mislim, da bi moral tak tudi ostati. Napisal sem prispevek »Empatija, hvala bogu, le še živi« in ga prav tako poslal v objavo v isto revijo. V obeh primerih je šlo za področje zdravstva.

Tokrat pa nekaj čisto drugega. Prav verjetno je, da bo večina bralcev samo zamahnila z roko. Pa vendar!

Na predzadnji dan mojega 84. leta se je zgodilo nekaj, da bi se kar lahko pridružil mnenjem o slabem stanju v naši družbi in sem se tudi sam začel spraševati, kje pravzaprav smo in kam gremo.

V torek, 23. septembra, sem se okrog enih odpeljal od doma (Draveljska gmajna) v Trnovo. Peljal sem kot običajno po Večni poti, prometa je bilo malo. Malo pred živalskim vrtom je nenadoma nekaj udarilo v spodnji del avtomobila, da sem se kar ustrašil. Sem morda kaj prezrl na cesti? Na Večni poti so včasih na cesti kakšne suhe veje, ki padejo z dreves. Pa nisem videl nobene na cesti, preden sem slišal udarec. Le kaj je bilo? Ko sem prišel v Trnovo in izstopil iz avtomobila, me je takoj opozorila neka gospa, da sem brez registrske tablice. Udarec v spodnji del avtomobila je bil s tem pojasnjen.

Odpeljal sem se domov. Po krajšem postanku sem se odločil, da grem nazaj pogledat, če morda le najdem tablico. Avtomobil sem ustavil na parkirišču ob vhodu v živalski vrt, zaklenil avtomobil in se peš odpravil iskat tablico. Tablice ob cesti ni bilo. Prišel sem že skoraj do odcepa, ki pelje v tehnološki park proti Brdu. Ko sem se obrnil nazaj, sem začutil, da me močno bolijo kolki. Bolečine pri hoji imam že dalj časa in pred tremi leti sem si dal slikati kolke. Ob teh kar hudih bolečinah in ob ugotovitvi, da je moj avtomobil skoraj kilometer nazaj, ter številnih avtomobilih na cesti (bil je čas odhoda iz službe, okrog 16. ure), me je prešinil spomin na davna »štoparska« študentska leta doma, v Italiji in v Franciji, ki sem jo »prečesal« na avtoštop med počitnicami leta 1963.

Začel sem, »stari osel«, dvigati desni palec in mahati z roko. Pri tem sem se prijazno nasmihal. Nihče ni ustavil. Mimo je vozilo veliko avtomobilov, večinoma zelo dobrih in močnih, veliko samo s šoferjem. Šele takrat sem opazil, kako dobre avtomobile imamo Slovenci in kako hitro vozimo, čeprav Večna pot ni avtocesta. Sklenil sem, da bom ta test nadaljeval do 17. ure, skupaj tri četrt ure, in tako testiral »stanje slovenske družbe«. Mimo mene je v tem času peljalo gotovo vsaj 500 avtomobilov, a noben ni ustavil staremu, kar dostojno oblečenemu očalarju. Dočakal sem 17. uro in odpravil sem se peš proti avtomobilu, saj so me vmes že skoraj nehali boleti kolki. Prišel sem do Boljkovega bika pred vhodom v živalski vrt in do avtomobila, kjer so me čakali dokumenti in telefon.

Ko sem prišel domov, sem poklical policijo in povedal, da sem izgubil tablico. Svetovali so mi, naj jo grem iskat. Povedal sem, da sem to že opravil, a brezuspešno. Naj grem naročit novo tablico! In sem šel in jo zares dobil v petek. In rezultat mojega »testa«? Odgovorite sami!

Kje smo? Kam gre naša družba? Niso se samo mladi tako zelo spremenili, tudi generacija staršev teh mladih je prav takšna! Ali sploh še vemo, kaj je empatija?