V Maistrovi osebnosti je navdih in vzor tudi za mlade

Gospod Iztok Ilich v Pismih bralcev v Sobotni prilogi opisuje zgodovinske dogodke in delovanje generala Maistra ter komentira predlog Vinka Korošaka, da bi generalu Maistru podelili častni naslov narodnega junaka, zaključi pa z ugotovitvijo, da »nobena naša dosedanja politika ni dovolj cenila svoje zgodovine«. Predvsem zato, ker novo štetje odpira možnosti za nove interpretacije preteklosti.

Strinjam se z ugotovitvijo g. Iztoka Ilicha – tudi po osamosvojitvi leta 1991 bi se zelo verjetno zgodilo enako, kot se je to po prvi in drugi svetovni vojni. Vendar smo bili budni nekateri poznavalci delovanja generala Maistra in smo od leta 1995 aktivno delovali v proučevanju in osveščanju javnosti o delovanju generala Maistra in njegovih borcev. Tako so že pred letom 2005 delovali štajerski poslanci, predvsem Rudi Moge, ki so na vlado podali predlog, da je 23. november razglašen za državni praznik. Tako tudi priključitev Primorske in združitev Prekmurja na predlog Janševe vlade. Zelo odmevna je bila Maistrova biografija, ki jo je napisal dr. Bruno Hartman.

Sočasno pa je bil aktiven akademik dr. Anton Trstenjak, s katerim sva prijateljevala in se redno srečevala kot Prleka, ki bi rada naredila kaj koristnega za Prlekijo. Trstenjak je vedno ponavljal, da je sramota za Ljubljano, ker še ni postavila spomenika največjemu sinu slovenske matere, ki je s sabljo obranil velik del slovenskega ozemlja. Pri tem ni imel težav, da me je prepričal, saj je bil tudi moj oče Maistrov borec in ga je brezmejno spoštoval. Trstenjakova pobuda za postavitev spomenika v Ljubljani je bila še podkrepljena s pobudo Lojzeta Peterleta, da se v Ljubljani postavi spomenik argentinskemu generalu Joseju de San Martinu v zahvalo, da je sprejel naše prebežnike, ki so se umaknili pred roko pravice v Argentino.

Ko sem sprejel Trstenjakovo pobudo za Maistrov spomenik v Ljubljani, sem napisal javno povabilo v časopisu Delo z naslovom »Ne argentinskemu generalu Joseju de San Martinu, temveč slovenskemu generalu Maistru bomo v Ljubljani postavili spomenik«. S tem povabilom se je strinjal tudi takratni župan Dimitrij Rupel. Imenovali smo odbor za postavitev, ki sem ga tudi operativno vodil. V razpis in izvedbo naročila so se vključevali občinski uradniki in vsak po svoje zagovarjali svoja stališča. S tem je bilo praktično onemogočeno, da bi bil spomenik postavljen do leta 1998, ko je bila 100-letnica Maistrovega delovanja.

Ker sem bil takrat uspešen podjetnik, sem v svojem imenu in za svoj račun naroči kip pri kiparju Boštjanu Putrihu, ki je bil končan leta 1997, vendar ni bila dovoljena lokacija. Kipar je nato enostransko anuliral pogodbo z nami in kip za dvojni znesek prodal Slovenski vojski, kjer se sicer zelo lepo vklaplja v pročelje.

Ko je kip že bil ulit, se je Mestna občina Ljubljana odločila za izdelavo novega kipa pri kiparju Jakovu Brdarju, ki je sicer dopadljiv, vendar nikakor ni bila primerna lokacija za postavitev pred železniško postajo v Ljubljani.

Akademik Trstenjak nas je spodbujal, da moramo nadaljevati s seznanjanjem zaslug generala Maistra in njegovih borcev. Iz tega razloga sem se odločil za ustanovitev društva, pri katerem mi je pomagal Viktor Pistotnik. Člani v društvu so se kmalu namnožili, zato sem bil pobudnik za društva v Kamniku, Ljutomeru, Uncu, Ljubnem in Mariboru, ki so delovala kot podružnice osrednjega društva v Ljubljani. Tako je nastala Zveza društev generala Maistra, ki se je potem preko lokalnih društev povečala na 30 društev z okoli 2000 člani. Ti delujejo po šolah in lokalnih skupnostih. Pristopili smo k postavitvi skulptur Maistrovega spomenika v Gornji Radgoni, Ljubnem, Ljutomeru, Polenšaku, Cerkvenjaku, Sv. Tomažu ter mnogih podjetjih, kot so na primer Mercator, Ljubljanska banka, Gorenje, Telekom, Sintal ... Izdali smo več publikacij: Maistrove pesmi, raziskave dr. Potočnika, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, Lojze Penič – Delovanje Maistrovih borcev v času od leta 1924 do 1985, Biografijo Franja Malgaja, Frana Verstovška, Frana Lavriča. Prav tako redno izhaja mesečnik Maistrov glas, imamo tudi svojo himno »Slovenec sem«, vsako leto organiziramo proslavo državnega praznika 23. novembra, saj se je država zavezala, da jo bo organizirala vsako 5. leto.

Več let so naše delovanje financirala podjetja, s katerimi sem tudi sicer sodeloval kot podjetnik. Ko je minister za obrambo postal general Lipič, je Slovenska vojska sofinancirala mnoge naše aktivnosti. Zaradi dobrega sodelovanja je še danes Zveza društev general Maister primerno svojemu delovanju sofinancirana s strani Slovenske vojske, ki tudi sicer neguje spoštljiv odnos do generala Maistra in njegovih soborcev. Podobno imajo dostojen odnos tudi župani Ljubljane, Kamnika, Maribora in mnogo drugih po krajih, kjer so postavljeni spomeniki.

Velja pa omeniti, da sta na vsaki proslavi udeležena tudi prejšnji predsednik dr. Danilo Türk in sedanji Borut Pahor, ki je zvezi in meni kot dolgoletnemu predsedniku podelil priznanje za zasluge. Zveza pa je podelila Maistrovo priznanje Milanu Kučanu in dr. Alojzu Šuštarju ter mnogo drugim, ki imajo zasluge za uspešno delovanje Zveze DGM.

Še dodatno bi bilo primerno, da se snujejo nove oblike in vsebine delovanja Maistrovih privržencev, ki bi bile sprejemljive mlajšim generacijam.