V dobro planeta: Ne govorimo, storimo!

Marca sta dva petka zaporedoma potekala shoda za rešitev planeta. Najprej so mladi na shodih opozarjali na potratno rabo energije in drugih naravnih virov, na pohlep, na pomanjkanje vizije, kaj bo jutri oziroma kako bo izgledal njihov svet, svet prihodnosti. Taki shodi so potrebni, ker – kot so poudarjali – nimamo rezervnega planeta B.

Teden dni pozneje je potekal shod za rešitev reke Mure pred škodljivim posegom v njen tok z gradnjo hidroelektrarn. To pa je bil shod vseh odgovornih posameznikov, skupin in društev, ki se zavedajo, da je treba od splošnega zavzemanja za rešitev planeta, ki temelji zgolj na potrebi, da je »treba nekaj storiti«, a nas to pretirano ne zadeva, do konkretne zaščite reke Mure, za katere zdravje smo odgovorni mi, ki živimo na tem področju. Od nas je odvisno, ali jo bomo zaščitili ali pa jo bomo prepustili nekaterim, ki v njenem obstoju vidijo le vir profita za svoje bogatenje. Javni naravni vir izkoristiti za privatizacijske koristi. Sam sem podprl njihovo prizadevanje za ohranitev Mure.

Ni pa ogrožena le reka Mura v Sloveniji. Tudi druge reke in naravno okolje je treba ohraniti. To je bodočnost mladih, da ne bodo živeli v zastrupljenem in degradiranem okolju. Ohraniti je potrebno tudi Krajinski park Ljubljansko barje, ki leži v Naturi 2000. Že precej let poteka prizadevanje nekaterih, kako potrebno je zgraditi cesto preko Nature 2000 od Škofljice do Rudnika.



Ob razgrnitvi dokumenta »Študija variant« smo državljani, ki nam ni vseeno, kako škodljive odločitve se sprejemajo na državni ravni ob silovitem prišepetovanju nekaterih zainteresiranih lokalcev, ki z vsemi metodami poskušajo izsiliti gradnjo ceste, podali vrsto vprašanj in predlogov na ministrstvo za infrastrukturo. Do danes še nismo prejeli odgovora. Pisali smo evropski komisiji, ki ni izdala okoljevarstvenega soglasja za gradnjo ceste. Na ministrstvo za infrastrukturo sem sam poslal pismo z argumenti, zakaj cesta ni potrebna, s prošnjo, naj na argumente odgovorijo. Predlagal sem jim, da pred mediji soočimo argumente. Tudi v tem primeru so me ignorirali. Imajo pač moč, zato se igrajo z državljani. Najhuje pa je to, da ignorirajo stroko, ki ve, kako izpeljati trajnostno mobilnost. Tovrstna praksa že obstaja, le kopirati jo je potrebno.

Še nekaj podatkov. Navajajo, da pelje dnevno po Dolenjski cesti okoli 16.000 vozil. Prek medijev medijev stalno sporočajo, kako »strašna« je gneča na tej cesti. Niso pa navedli podatka, da se v večini vozil pelje le voznik, da je zgoščen promet le 90 minut zjutraj in prav toliko popoldan, da v ostalih delih dneva ni nobenih zastojev, da ponoči skoraj ni vozila na cesti, da ob sobotah in nedeljah, ob državnih praznikih in šolskih počitnicah tudi zjutraj in popoldan ni nobenih zastojev ... Če te dneve seštejete, pridete do števila 180 dni v letu, ko ni na Dolenjski cesti nobenih zastojev. V večini vozil se torej pelje le sam voznik ali voznica.

Manjše vozilo tehta v povprečju okoli 1,5 tone. Voznik oziroma voznica tehta v povprečju 70 kilogramov. Kaj to pomeni? Pomeni, da je teža voznika le ena enaindvajsetina teže vozila. Pomeni, da se večina energije porabi za premik gmote železja, gume in plastike. Pomeni, da gre za izredno potratno rabo energije, ki rezultira v nepotrebnih emisijah ogljikovega dioksida in drugih škodljivih snovi v okolje. Tu pa smo pri začetku tega prispevka. Bomo s takšnim ravnanjem rešili planet našim potomcem? Kakšen smisel ima opozarjanje na potratno ravnanje, vsi shodi, če pa mi v praksi tega ne upoštevamo? Uničujemo svoj del planeta, koder živimo, uničujemo svojo prihodnost.



Zadnje čase se v medijih pojavljajo pritiski lokalnih veljakov po gradnji ceste prek Nature 2000, češ, naj promet »z mojega dvorišča« poteka po sosednjem. Nenavadno je, da v teh prizadevanjih ni ene besede o vzpostavitvi trajnostne mobilnosti, organizaciji javnega prevoza … Direktor zavoda za varstvo narave je nekoč izjavil, da bitja v naravi nimajo odvetnika, ki bi vlagal tožbe zoper državo in lokalne skupnosti zaradi škodljivih in nepotrebnih posegov v naravno okolje.

Grozljivo pa je, da tisti, ki imajo moč na državni in lokalni ravni, ne upoštevajo prometne stroke, stroke s področja varstva narave, ne upoštevajo ne ljudi, ki tam živijo, ne okoljevarstvenikov. Demokracija se ne konča z volitvami, kot so mnogi prepričani. Tedaj se komaj prične. Noben politik ob volitvah ne prejme bianco menice za upravljanje družbenih zadev na škodo državljanov in njihovo izključitev iz upravljanja javnih zadev.

Še enkrat ponavljam: soočimo argumente pred javnostjo. Preidimo od splošnega, nikogar obvezujočega ravnanja, da je treba »nekaj storiti«, do konkretnega ravnanja vsakogar od nas, da bomo opravili svojo domačo nalogo, da bomo manj potratno ravnali z naravnimi viri in zagotovili našo prihodnost in prihodnost mladih, ki sedaj opozarjajo na napake v preteklosti in sedanjosti.