V bran ljubljanskemu botaničnemu vrtu

Preko peticije, ki jo je sprožila uprava Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani na čelu s prvopodpisanim direktorjem dr. Jožetom Bavconom, je bila javnost obveščena, da se v okviru posodobitve dolenjske železnice načrtuje poseg, ki bi močno posegel v že večkrat ogroženi Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Gre za kulturni spomenik državnega pomena, najstarejši botanični vrt v jugovzhodni Evropi, dve stoletji neprekinjeno delujočo institucijo, ki je med prvimi na svetu prejela akreditacijo Svetovne organizacije botaničnih vrtov.

Da se državna direkcija za infrastrukturo – bodisi iz nevednosti bodisi iz ozkoglede lahkomiselnosti – že v samem izhodišču ne ozira na takšno dragocenost, priča o tem, da v naši ljubi domovini, ki je v odnosu do svoje kulturne in naravne dediščine doživela že tolikšna razvrednotenja, ni ničesar svetega. Projektanti bi se botaničnemu vrtu lahko brez večjih težav umaknili in za drugi tir dolenjske proge uporabili proste parcele na drugi strani obstoječe trase, ki so v lasti Republike Slovenije, Slovenskih železnic in Mestne občine Ljubljana (MOL). Še druge možnosti reševanja naloge se odpirajo s strateškimi presojami glede obvoznih prog, ki zaradi zakasnelega in stihijskega pristopa potekajo paralelno z načrtovano modernizacijo proge. Tako je pred kratkim generalni direktor Slovenskih železnic najavil proučevanje in možno sprejetje južno-vzhodne obvoznice. Po tem predlogu bi priključek dolenjske železnice na glavno postajo potekal drugje, kar bi omogočilo, da se botaničnemu vrtu namesto grožnje uničujočega posega vrnejo pred leti odvzeta zemljišča, do in mimo njega pa po možnosti spelje tramvajska proga.

Nenavaden je bil tudi prvi javni odziv projektantov z informacijo, da se zavedajo pomena botaničnega vrta in so zato v skupino vključili tudi arboristko. Kot da je prisotnost arboristke v timu tista, ki naj pomiri vznemirjeno javnost, saj bo od sedaj naprej zagotavljala, da se botaničnemu vrtu, kulturnemu spomeniku državnega pomena, ne bo zgodilo nič hudega. Ali ni to jasno znamenje oddaljevanja v tradiciji prisotne želje doseganja ideala univerzalnega človeka in zanj potrebnih družbenih prizadevanj, da drug pri drugem, ob individualnih talentih in posebnostih, v odnosu do celote ohranjamo in spodbujamo zdravo človeško presojo?

Peticijo, ki opozarja, da je ljubljanski botanični vrt spet ogrožen, je objavila uprava Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani na čelu s prvopodpisanim direktorjem dr. Jožetom Bavconom (na fotografiji). FOTO: Uroš Hočevar

Ko se na tako banalen in hkrati usoden način soočita potencialni razvoj in nacionalni kulturni zaklad, se lahko vprašamo, kam gremo, ali sta smer in način našega razvoja prava. Še zlasti, če je to, kar naj bi ogrozilo tisto, kar je v družbi prepoznano kot najdragocenejše, del tako imenovane infrastrukture, nečesa torej, kar naj bi skladno s pomenom besede temu prvemu zgolj služilo in mu bilo podrejeno. Pa je temu v sodobnem svetu, v katerem se zdi, kot da se je vse začelo postavljati na glavo, sploh še tako? Je infrastruktura danes res še infrastruktura ali pa je potihoma in postopoma narasla do te mere, da je prevladala v odnosu do življenjske osnove, podobno kot se zdi, da je denar iz sredstva za doseganje naših prizadevanj sam postal cilj našega delovanja, da se gospodarstvo postavlja nad in namesto kulture in da kvantiteta tudi na najbolj občutljivih področjih življenja vse bolj usodno nadomešča kvaliteto?

Že na začetku dvajsetega stoletja je znameniti nemški znanstvenik Heisenberg ugotavljal, da je človeška civilizacija vse bolj podobna ogromni železni ladji, katere kompas se ravna le še po njenem oklepu in ne več po zvezdnem nebu in zvezdi severnici. Ali lahko v takšnem stanju še prav ločujemo, kaj je vzrok in kaj posledica? Je povečana količina plinov, kot je CO2, vzrok klimatskih sprememb ali posledica pregrevanja, do katerega prihaja ob nenehnem zmanjševanju gozdov in naraščanju zazidanih površin? Je mogoče računati na uspeh, če bomo travnike in livade nadomestili s polji sončnih celic? Kaj je sploh smisel in predmet človeškega razvoja?

Pred več kot dvesto leti je eden od pionirjev naravoslovne znanosti Alexander von Humboldt poudarjal pomen zelenega plašča planeta in ugotavljal, da njegovo krčenje povzroča dvigovanje temperature. Razstava tega slavnega in v svojem času nadvse priljubljenega raziskovalca spremlja in navdihuje sprehajalca po ljubljanskem botaničnem vrtu vse od stote obletnice Univerze. Z vztrajnim znanstvenim delom, s kulturnimi in umetniškimi dogodki uprava vrta skrbi, da je v njem vse do danes prisotna atmosfera mišljenja, ki je botrovala njegovemu nastanku. Ohranja spomin na čas, ko znanost in humanistika, tehnika in poezija še nista bili usodno ločeni in je človek poskušal biti zvest načelu neločljivosti dobrega in lepega tako v odkrivanju zakonitosti sveta kot v svojem delovanju.

Vrt je bil ustanovljen leta 1810 v času Ilirskih provinc. Pobudnik za ustanovitev in prvi upravnik je bil Franc Hladnik. Prve sadike naj bi v ljubljanski botanični vrt prišle iz licejskega vrta. Prešernu, ki je kasneje hodil tja v šolo in je še kasneje med prvimi pisal o skušnjavah železne ceste, je bilo takrat deset let. FOTO: Jure Eržen

Goethe je 18. junija 1795 pisal Humboldtu: »Povej mi o svojih izkušnjah in bodi prepričan o mojem vitalnem interesu. Vaša opažanja se začnejo pri Elementu, moja pa pri Gestaltu (torej pri celoti, op. a.), zato bi morala pohiteti, da se srečava na sredini.« Tako Goethe kot Humboldt sta še iskala načine za preseganje antipatij med znanostjo in humanistiko in med njima je obstajala močna vez vzajemnega spoštovanja in občudovanja. Zato se tudi ne smemo čuditi, da si je Goethe, velik pesnik, kot je bil, vseeno želel, da bi se ga človeštvo spominjalo kot naravoslovca. Da je tudi potem, ko se je seznanil s prvimi tehničnimi pripomočki, vztrajal, da ni bolj občutljivega in natančnejšega inštrumenta za opazovanje skrivnosti življenja, kot je človeško bitje. Prepričan je bil, da je smisel in bistvo razvoja na Zemlji človek, ne pa orodja in tehnologije. Na lastnem primeru je odkril, da se v človeku, ki se posveča poglobljenemu opazovanju in zrenju neposredno dostopnih življenjskih fenomenov, budijo sposobnosti za odkrivanje nevidnih sil, ki so v ozadju nenehne preobrazbe materije. Še več, mnenja je bil, da so to iste skrivne sile, ki so tudi v njem samem in ga, ne le od zunaj, preko zunanjih fenomenov, ampak tudi od znotraj vabijo k spoznavanju in samospoznanju.

Prve sadike naj bi v ljubljanski botanični vrt prišle iz licejskega vrta. Prešernu, ki je kasneje hodil tja v šolo in je še kasneje med prvimi pisal o skušnjavah železne ceste, je bilo takrat deset let. Še prej je bil na tistem mestu samostan s cerkvijo, danes pa je ljubljanska tržnica. Tudi za tam prisotno bogato duhovno zgodovino naše skupnosti pravkar poteka bitka. Tudi tam so nekateri prepričani, da je dragocene materialne sledi in dokaze preteklosti mogoče brez škode nadomestiti z infrastrukturo, za katero pa je na voljo dovolj drugega prostora. Nekoč so bili samostani tisti, ki so v težkih časih propada antičnega sveta ohranjali v svetu luč modrosti ter upanja in so iz njihovih semen zrasla današnja evropska mesta; danes so to prostori, v katerih so se ljudje pripravljeni povezati in jih braniti v zavesti pomena ogroženega človeškega razvoja in v skrbi do celote. Skrb do celote, v kateri je človek nepogrešljiv del te celote, je v nasprotju z dejanji, ki zaradi ozkogledosti, interesne zamejenosti ali pristranskosti to celoto ogrožajo. Skrb za celoto razširja tudi samega človeka na raven te celote, prav tako kot nas ozki interesi in kratkovidnosti krčijo in na dolgi rok slabijo. V razumevanju in skrbi za celoto ni sovražnikov. So samo elementi in sile, ki niso na svojem mestu v času in prostoru.

Z vztrajnim znanstvenim delom, s kulturnimi in umetniškimi dogodki uprava vrta skrbi, da je v njem vse do danes prisotna atmosfera mišljenja, ki je botrovala njegovemu nastanku. FOTO: Jure Eržen

Kot rečeno, za širitev dolenjske proge je dovolj prostora na zemljiščih severno od botaničnega vrta, ki so že v lasti države in mesta! Še druge in morda bolj celovite rešitve so možne, če bodo tisti, ki odločajo, pripravljeni redno prisluhniti in sposobni voditi dialog s tistimi, ki brez neposrednih osebnih interesov razmišljajo o celoti. Dobre, ustvarjalne rešitve nastajajo iz omejitev in spoštovanja. Naj ponovim: Botanični vrt Univerze v Ljubljani kot kulturni spomenik državnega pomena, najstarejši botanični vrt v jugovzhodni Evropi, institucija, ki je med prvimi na svetu prejela akreditacijo za botanične vrtove Svetovne organizacije botaničnih vrtov, je takšna omejitev. Zrasel je iz plemenitega čudenja in sožitja med človekom in naravo in je tako globoko ukoreninjen v srca ljubiteljev lepote življenja, v njegovih sencah in stezah je toliko hvaležnosti do prednikov in tistih, ki ga danes negujejo, v njegovih krošnjah je toliko domoljubja in svetovljanstva, da je nemogoče, da bi ljudje, ki ga poznajo, dovolili, da se mu zgodi karkoli hudega. Če ne prej, pa takrat, ko so ogroženi, se človek zave, da so to prostori, ki navdihujejo in spodbujajo k čutenju, mislim in delovanju, ki nas s svojim zgledom postavljajo v drugačno vlogo, v mnogo bolj harmoničen odnos do samega bistva življenja.