Upokojenci in pokojnine

Problem višine slovenskih pokojnin, pokojninske neenakosti in revščine je posledica neustreznega odmernega odstotka. V tem, da so se finančne krize reševale na plečih slovenskih upokojencev. Da smo krmarili med aktuarskim izračunom in socialo, kot se je vladi zdelo primerno in potrebno, da so se viški v letih debelih krav nepovratno preusmerjali drugam. Zlasti tu nosita odgovornost gospoda Rop in Dimovski z uvedbo valorizacijskega količnika, ki naj bi ohranjal razmerja med novimi in starimi upokojenci, medtem ko revalorizacijski količnik vrednoti in ohranja višino dejanske pokojninske osnove.

Prvo, kar je treba storiti, je, da se popravi odmerni odstotek vsem upokojenim tudi za nazaj, in sicer v višini 63,5 odstotka za 40 let pokojninske dobe oziroma glede na doseženo pokojninsko dobo, tako kot ga bodo imeli takrat upokojeni od 1. januarja 2023 naprej. Odmerni odstotek po ZPIZ-2, ki se je uporabljal v letih 2013 do 2019, in sicer v višini 57,25 odstotka, je docela razvrednotil pokojnine vsem takrat upokojenim. O popravi teh krivic oblast noče nič slišati. Da je slednje mogoče, dokazuje prav zadnja izredna uskladitev, ki pa je zopet zaobšla prav te upokojence, čeprav to niti ni bil njen namen. Če je tehnično prezahtevno dvigovati odmerni odstotek za nazaj, je pa to mogoče narediti z izredno uskladitvijo, diferencirano za posamezne skupine upokojencev.

Poglejmo samo razmerje med slovensko povprečno plačo in povprečno pokojnino. Mislim, da komentar ni potreben, ker se razkorak zgolj povečuje. Zadnji dodatki, ki so sicer bili več kot dobrodošli, niso trajna rešitev. Pravzaprav lahko vodijo v pokojninsko uravnilovko tako imenovane državne (pri nas bi jih poimenovali »Zpizove«) pokojnine. Slednjo imata Nizozemska in Švedska, seveda v precej višjih zneskih, kot je pri nas zajamčena pokojnina za 40 let delovne dobe v višini 650 evrov – vendar hkrati tudi že sto let in več uveljavljeno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katero vplačujejo zavarovanec sam, delodajalec in tudi država (premije).

Še nekaj! Dodatno pokojninsko zavarovanje je v Sloveniji praviloma najboljša izbira za tiste z nižjimi pokojninami, a ti imajo praviloma tudi nižje dohodke in si le stežka privoščijo kakšna višja vplačila. Za tiste z višjimi pokojninami je slednje obdavčeno in zanimivo zgolj v primeru, da ti ga plačuje delodajalec, sam pa le, če nimaš kam investirati (tako povedo finančni svetovalci), da nekaj ostane za stare dni.

Že v štartu ti zavarovalnice namreč ob upokojitvi poberejo od 6 do 8 odstotkov celotnega prihranjenega zneska za stroške vodenja računa oziroma izplačil. Nadalje so tu po evropski direktivi izenačene tablice smrtnosti med moškimi in ženskami, ki nas praviloma preživijo za 7 let, tako da je za moškega dosmrtna dodatna pokojnina najslabša možna izbira (računa se, da boš dodatno pokojnino prejemal do 87. leta starosti, če živiš dlje, si strošek zavarovalnice). Zadnjih nekaj let dodatne pokojnine nominalno ne sledijo inflaciji, se ne usklajujejo ... Ob tem vam ne bom pripovedoval zgodbe o zasavski bratovski skladnici, v kateri so zasavski rudarji ob koncu prve svetovne vojne izgubili svoje težko prislužene pokojnine (arhiv hrani Zpiz v Ljubljani).

Tako da vidimo, da je edina prihodnost pokojninskega sistema v že uveljavljenem Bismarckovem pokojninskem sistemu. Slednji gradi na medgeneracijski solidarnosti, pomoči države iz javnih financ in v manjši meri na investicijskih naložbah. Dodatno pokojninsko zavarovanje je tu zgolj kot bombonček, pri večini zavarovancev, upokojenih v zadnjih letih, dosega samo do 10 odstotkov Zpizove pokojnine, lahko pa tudi manj ali celo nič.