Trubarjeva domačija nima statusa državnega spomenika

Oktobra lani je v Frankfurtu potekal pomemben mednarodni knjižni sejem, na katerem je Slovenija kot častna gostja ugledno predstavila svoje pisatelje, množico izvirnih knjig in prevodov. Prav tam je v slovenskem paviljonu v govoru predsednice države dr. Nataše Pirc Musar prišel do izraza pomemben podatek, da je namreč prav tu, v tem prostoru, slovenski jezik prisoten že več kot štiristo let, odkar je bil leta 1592 v sejemski katalog vpisan štirijezični slovar, ki je poleg nemščine, italijanščine in latinščine vseboval tudi slovenščino (vir: Uspešno odprtje s ščepcem škandala, Delo, 18. oktobra 2023). Ta neverjetni, a malo znani podatek nas lahko navdaja s ponosom, prav tako dejstvo, da smo prvi slovenski knjigi Cathehismus in Abecedarium dobili leta 1550, tiskani na Nemškem, izpod peresa Primoža Trubarja, moža, ki nas je nagovoril z »lubi Slovenci«, kot se imenujemo še danes. Je oče slovenske besede, utemeljitelj našega knjižnega jezika. Ob dnevu reformacije imamo vsako leto državno proslavo v zahvalo za prve tiskane knjige, s katerimi se je slovenščina uvrstila med velike evropske jezike.

Obiskala sem Trubarjevo domačijo na Rašici in presenečena občudovala sedaj zgledno urejeno spominsko sobo, vitražna okna z upodobljenimi Trubarjevimi sodobniki, galerijo in čitalnico, iz prejšnjega hleva je nastala krčma, skedenj je postal galerija, kašča prodajalnica spominkov. Ob domačiji deluje žaga venecijanka z žagarsko zbirko in kozolec, v katerem je urejen Turistično-informacijski center občine Velike Lašče. Osrednji pomnik tega kraja je hiša z mlinom, ki je najstarejši objekt domačije, piše v prospektu.

Tu, na tem območju, ki ga Slovenci že leta pojmujemo kot Trubarjevino, se je 8. junija 1508 očetu mlinarju rodil Primož Trubar, utemeljitelj slovenskega protestantizma in začetnik naše književnosti, torej slovenske besede – naše materinščine. Tu je shodil, se gibal in kot dvanajstletni deček s finančno pomočjo turjaškega grofa Auersperga iz bližnjega gradu Turjak (ki ima status državnega spomenika in bo do poletja leta 2026 dokončno obnovljen) odšel na šolanje v tujino. Država Slovenija se sicer zaveda pomena njegove osebnosti, a domačija z njegovim imenom vseeno ni dobila statusa državnega spomenika, ima le status lokalnega pomena. Kako je to mogoče, kako to razumeti? Kot da je pomembno, v katerem od mnogih porušenih, nekdaj delujočih mlinov se je Primož Trubar rodil! Temu velikemu možu, ki nam je dal identiteto v evropskem prostoru, zavest in ponos s »Stati inu obstati«, ki je ljubil domovino, zanjo pisal in ji posvečal svoja dela, ki je tujino imenoval »nikjerdom«, pa Ministrstvo za kulturo RS odreče ta pomembni pogoj, ki je podlaga za prejem državne finančne pomoči.

Trubarjeva domačija je bila odprta 21. septembra 1986, ob velikem trudu domačinov, njihovem požrtvovalnem sodelovanju likovnikov, kulturnikov, učiteljev osnovne šole, lokalnih podjetij, predvsem pa ob hvalevrednem razumevanju župana in občinskih uradnikov, katerih zavzetost in ponos na svoj kraj še vedno živi.

Ob 30-letnici Trubarjeve domačije je občina Velike Lašče leta 2016 izdala izjemno delo z naslovom »Trubarjeva domačija praznuje: 1986–2016«, ki dokazuje ponos in srčno kulturo prebivalcev tega malega kraja, a duhovno bogatih ljudi, ki prispevajo k vzdrževanju in urejanju prostora s soglasjem vseh glede porabe občinskega denarja v tam namen. Knjiga pove, da je domačija tudi protokolarni objekt, da ima bogat kulturni program, da vsako leto pripravlja različne poučne delavnice, da je priljubljen prostor srečevanj, da so v njej ob obletnicah govorili predsedniki vlad in države, se pripravljale likovne in fotografske razstave, tudi poroke in še veliko drugega.

Trubarjeva domačija je ponos kraja in tako kot Triglav, Lipico in otok Bled bi jo moral obiskati enkrat v življenju vsak Slovenec.