Tone Škarja o Davu Karničarju

Krivično je, da moram pri svojih poznih letih pisati spominski članek za mlajšega in močnejšega. Bil je najboljši alpinistični smučar, če se sme in more tako primerjati pestrosti tega drznega početja. Everest ga je povzdignil prav na vrh. Jezerske gore so bile tudi moj teren in spomnim se svetlolasih otrok Andreja Karničarja, oskrbnika Češke koče, kako so se podili po njeni okolici in skalah. Veliko pozneje sem rekel Davu, da smo imeli srečo, ker smo lahko plezali v stenah Dolgega hrbta še pred njegovim rojstvom, sicer nam ne bi nič ostalo.

Z Davom me vežejo spomini na vso njegovo alpinistično in smučarsko pot, čeprav ne v loku, temveč po kosih. Najprej je bil uspešen v tekmovalnem smučanju, potem pa v alpinizmu in strmih spustih. Pogled nazaj sicer kaže le vrhove, a vmes je imel veliko dolin. To razgibano »gorsko verigo« kariere povezuje neizmerna volja in ljubezen do gora. Kdor ga je pogledal v oči, je to moral videti. Tudi ovire je odrival kot palice slalomskih vrat. Zato je bilo najino razmerje prav pestro, od popolne usklajenosti in sodelovanja do hoje po robu, a nikoli čez, nikoli čez osebno naklonjenost. Alpinizem je več kot prijateljstvo, je bratstvo v orožju. Ker je vanj prišel iz tekmovalnega smučanja, se brezkompromisnosti ni nikoli znebil. Če je »zgrešil vratca«, je šel domov.

Prvič se mi je skupaj z bratom Luko himalajsko (domače in evropske gore bom izpustil) pojavil pri odpravi Vlaste Kunaver na Nanga Parbat 1989. S strani PZS je šlo le za formalno podporo in za sponzorstvo Elana; mislim, da smo jim izvlekli štiri letalske vozovnice. Drugič je na enak način šlo za Šišo Pangmo. Zares ga je pa PZS vključila šele v odpravo na K2 leta 1993, kjer je v snežnem metežu visoko zgoraj pustil smuči, pa jih naslednjič v globokem snegu ni več našel.

Drugič je skupaj z bratom Drejcem sijajno izkoristil možnost pri odpravi Anapurna ´95. Bila sta prva, ki sta uspešno presmučala vso smer od vrha do baznega tabora. Uspeh je bil toliko bolj odmeven, ker je hkrati šlo za zadnji osemtisočak od štirinajstih, ki jih je Slovenija osvojila. Ob tem uspehu mi je ostalo posebej v spominu, kako je v bazi na hrbtu prenašal brata od šotora do stranišča in jedilnice, ko ta zaradi omrzlin ni mogel hoditi. Z letališča smo morali kar naravnost na veličasten sprejem na Jezersko. Bila sta junaka doline in sta še zdaj.

Logično, da so ambicije zrasle in že naslednje leto – jeseni 1996 – smo se prav za njegov poskus utaborili v bazi (6450 m) pod severno steno Everesta. Jesen je bila suha, pobočja ledena in skoraj kopna, na višini 8200 m pa je Dava zajelo neurje in komaj je odnesel celo kožo, pa ne povsem: pomrznile so mu roke in v bazi smo mu prstanec zadnji hip rešili tako, da smo prežagali poročni prstan, saj ga z napihnjenega prsta ni bilo več mogoče sneti. To je bil uničujoč vihar, ki je v bližini vrha pobral devet življenj. Če bi Davo lahko nadaljeval, bi ob svoji trmi bil najbrž tudi on ob življenje. Kakih deset dni pozneje je Hans Kammerlander sicer odsmučal z vrha, a potem večino smeri sestopal alpinistično, z derezami in cepinom, torej »peš«.

Leta 1998 je bil član odprave na Daulagiri, nekaj časa gonilna sila, potem pa je moral zaradi težav s srcem domov. Ker sam poznam aritmijo, vem kako srce bije v prazno, brez zadostnega krvnega obtoka, in nenadoma več »ne gre«.

​Odprava Everest 2000 je v času priprav in do odhoda iz Katmanduja tekla v okviru PZS, vendar z denarjem sponzorjev. Od tam naprej jo je formalno vzel v roke glavni pokrovitelj (o tem več v knjigi Po svoji sledi ). Davo je uspešno presmučal vso klasično smer od vrha (8848 m) preko Južnega sedla in Ledenega slapu do baze na 5350 m. To je bil prvi uspešni smučarski spust z najvišje gore sveta. Uspeh odprave so dopolnili še štirje člani z vzponom na vrh.Na Čo Oju 2001 se mu je zgodilo podobno kot na Daulagiriju. Po pretirano hitrem enodnevnem v ponu po dvodnevni 30 km dolgi in 1100 m visoki etapi od motorske baze do alpinistične (5700 m), se skupaj z dirkaškim sopotnikom kar nista mogla več pobrati in po tednu ali dveh je odpravo zapustil. Vegetirati pri pomožnih delih pač ni zmogel; ali vse, ali nič.



Od Everesta 2000 naprej je do leta 2006 »opravil« z najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin, kjer ga je večinoma spremljal Franc Oderlap. Njuna skupna zgodba se je žal končala 2009 pod Manaslujem, ki bi naj bil preizkus za naslednji naskok na K2. Zvestega Franca je smrtno poškodoval padajoči led, Dava pa je ta izguba globoko prizadela. Od takrat naprej sam nisem več verjel v uspeh njegovega načrta. Leta, širjenje družine, občasne težave z zdravjem, ki sem jim bil sam priča, skrb za preživetje so obrusili nekdanjo ostrino in zadnji poskus na K2 leta 2017 ga je odvrnil od nadaljevanja. Za razliko od marsikoga ga to ni prizadelo, celo hvaležen je bil za prijazen namig usode.

Zelo je odprl svojo dušo s knjigo Alpinizem, samoljubje, ljubezen, nekaj tudi v knjigi Z Everesta. Bil je pa zrel za še katero, za nekakšen Magistrale, a ga bo moral napisati kdo drug.

Malo pred odhodom v Karakorum sem na Jezersko peljal starejši zakonski par, ker sta si »strašno želela spoznati Karničarja v živo«, kot sta rekla. Bila sta presenečena nad njegovo prijaznostjo, odkritostjo, delavnostjo, nezvezdniško skromnostjo in nad časom, ki si ga je vzel zanju. Še več bi si ga, če ne bi moral po otroke.

Kaj na koncu reči o vseh dejanjih, preživetih nevarnostih, in tudi o usodnem drevesu? Ali je res vse naše? Ali smo res sami kreatorji svojih uspehov, medtem ko le neuspehe in nesreče pripisujemo usodi?

Mirno počivaj, Davo

Tone Škarja, 17. 9. 2019