Suverenost je odgovornost

Precej točno lahko ugotavljamo, da bi morali po mnenju večine ljudi voljeni politiki (in vse oblike vidnih in nevidnih oblasti na vseh ravneh vse do svetovne) delovati v njihovo korist oziroma bi morali poskrbeti za njihovo dobrobit.

Ker se pričakovanja ne uresničujejo oziroma se stanje počasi in vztrajno poslabšuje, se širita gnev in plaz obtoževanj od posameznih skupin ljudi, izbranih dežurnih krivcev. In ravno to si prava moč in njene podrejene oblasti želijo. Še več, množice ljudi vodijo v horizontalne konflikte, da se dno ne bi nikoli obrnilo proti vrhu. Z drugega zornega kota nam omenjeno pove, da posamezniki in skupnosti ne prevzemajo odgovornosti za svoje bivanje in življenje.

Napravimo miselni preskok. Vsak izmed nas je intimno povezan z okoljem, ki nas obdaja. V tem okolju bi se lahko umestili s svojim delovanjem in delom, da bi na podlagi svojih specifičnih sposobnosti prispevali k skupnosti in s tem vzdrževali sebe in svojo družino. To bi bili suvereni in svobodni posamezniki v suverenih skupnostih, ki bi se upirali dominaciji potrošništva. Slednje je sestavljen in zapleten sistem obvladovanja vse bolj homogenih množic s čedalje bolj obledelo razredno, narodno in kulturno pripadnostjo ter brez osebnosti in samozaupanja. Vzpostaviti bi morali suvereno Slovenijo, ki bi se enakopravno povezovala z drugimi suverenimi državami.

Najprej bi morale slovenske institucije uvesti samostojno in vzporedno menjalno sredstvo (valuto). Ta bi spodbujala domače povpraševanje in s tem proizvodnjo suverenih posameznikov in suverenih skupnosti v obsegu izkoriščanja predvsem domačih razpoložljivih virov. EU-normativni akti tega ne prepovedujejo oziroma treba je le izpolnjevati pogoje EU-monetarnih norm. (Po Evropi, v EU in v evrskem območju obstajajo številni primeri vzporednih valut.) Sočasno bi dosegali zmanjševanje zadolževanja v tujini. Vračanje dolgov z obrestmi pomeni odvisnost od kreditodajalcev.

Slovenija bi morala vzpostaviti popolno domačo preskrbo za zadovoljevanje potreb svojih državljanov. Pri tem se misli na energetsko samopreskrbo, na pridelovanje in predelovanje zdrave hrane, na zaščito vode in vodovja kot skupnega dobra, na spodbujanja obrti, predvsem gradbeništva in tekstila, kar bi vse pripomoglo k razvoju lokalnih skupnosti.

Suverene lokalne skupnosti v suvereni državi zagotavljajo upor vsiljenemu načinu globalnega gospodarjenja. Obeta se nam menjava paradigme proizvajanja z religioznim povzdigovanjem »Green New Deala«, kar bo vsebinsko pomenilo pospešeno prilaščanje še ne privatiziranih virov in premoženja prebivalcev. To lahko tudi razberemo iz propagande, ki jo vodijo vladajoče elite in ki so pri tem hkrati največji onesnaževalci okolja (sto največjih multinacionalk povzroča 70 odstotkov onesnaženja).

Globalne elite ne bi nikoli delovale v nasprotju s svojimi interesi, zato tudi ne moremo pričakovati, da bi se odpovedale svojim dobičkom prek dogme potrošništva. Kapitalizem je ekologijo samo spremenil v novo obliko potrošništva. Vsi bi se vozili v avtomobilih na električni pogon in tako bi tolažili svojo vest, da ne onesnažujejo več planeta. V resnici pa se sploh ne vprašajo, kakšno onesnaževanje povzroča proizvodnja baterij za te avtomobile ali kako se proizvaja električna energija, ki jih poganja.

Morda je napočil skrajni čas, da spoznamo svojo vrednost z uveljavljanjem svoje osebne suverenosti. Medsebojno povezovanje in sodelovanje suverenih posameznikov v suverenih lokalih skupnostih lahko vzpostavi suvereno državo.

Suverena država je tista, ki ščiti svoje suverene državljane tudi prek pravične porazdelitve ustvarjene vrednosti in s preprečevanjem ropanja skupnega dobra (premoženja, socialnih pravic in kulturnih pridobitev).