Geopolitične turbulence

Lani je Ursula von der Leyen Evropejcem obljubila geopolitično komisijo z močnejšim in enotnejšim glasom v svetu, ki bi lahko zaščitila evropsko strateško suverenost. Šlo je za ustrezno idejo. Po skoraj enem letu, s pandemijo, ki razsaja po Evropi in meša štrene, evropski državljani preračunavajo ceno odsotnosti geopolitične Evrope.

Sredi pandemije, podnebnih sprememb in globalne recesije velike sile pretvarjajo vezi med državami v orožje, s katerim se medsebojno kaznujejo. Kitajska je zagrozila, da bo ustavila dobavo medicinskih pripomočkov evropskim državam, ki je politično ne podpirajo. ZDA grozijo z gospodarskimi sankcijami, da bi Evropejcem vsilile svojo iransko politiko. Turčija grozi, da bo v Evropo poslala begunce, če ji EU ne bo izplačala denarja in jo podprla v Libiji. Rusija pa posega v naše volitve in politizira preskrbo s plinom. Raziskave Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) kažejo, da je zaradi vseh teh dogodkov večina ugotovila, da je treba za ohranitev nacionalne suverenosti v vse nevarnejšem svetu stopiti skupaj; 63 odstotkov Evropejcev si želi več evropskega sodelovanja, kar je posledica covida-19. Tudi v manj proevropskih državah članicah, vključno s Francijo (52 odstotkov), Švedsko (51 odstotkov) in Dansko (53 odstotkov), je več kot polovica vprašanih menila tako.

Kljub tej jasni zahtevi državljanov von der Leyenova v skoraj 90-minutnem govoru v treh jezikih ni omenila koncepta geopolitične komisije. Predstavila je seznam problemov, vendar se ni posvetila dejstvu, da mora Evropa spremeniti svoj splošni pristop h geopolitiki.

Kaj se je zgodilo? Zakaj je bilo tako težko ustvariti »geopolitično komisijo«, ki jo je lani obljubila von der Leyenova? Evropski načrt za oživitev gospodarstva bi moral Evropi omogočiti, da se postavi na noge še bolj suverena in zelena. Toda za to se bo morala von der Leyenova spopasti z dvema bistvenima težavama.

Prva težava so države članice EU. Vse države članice trdijo, da si želijo bolj geopolitične Evrope, večina pa jih želi, da EU njihove specifične geopolitične probleme obravnava resneje. Za vzhodne države to pomeni podrobno osredotočanje na Rusijo. Za države na jugu usmerjanje pozornosti na težave v Sredozemlju. Za druge sta največja skrb Balkan in Turčija. Za večino severne Evrope to pomeni zaščito EU pred kitajskim trgovinskim opustošenjem.



Predsednica komisije seveda ne nadzoruje držav članic, zlasti glede vprašanj nacionalne varnosti. Da pa bi EU med takšnimi delitvami delovala bolj geopolitično, potrebuje mehanizem, ki bo prednostno razvrstil takšna vprašanja, zagotovil solidarnost držav članic pri vprašanjih, za katere jim ni mar, in rešil spore, ko pride do nesoglasij med državami članicami.

Ob priznanju tega problema je bila v govoru predlagana uvedba glasovanja s kvalificirano večino v zunanji politiki, vsaj glede vprašanj človekovih pravic in sankcij. To je pomemben korak, a vse, kar zagotavlja, je način, kako prezreti neposlušne države. Namesto nadvlade nad državami članicami pri vprašanjih, ki se jim zdijo pomembna, bi bilo bolje vsem državam članicam dati občutek, da je Evropa njihova prva obrambna črta na teh področjih – in da bodo izgubile nekaj pomembnega, če bodo oslabile EU na drugih področjih, ki so zanje manj pomembne.

Druga težava je birokratska mašinerija EU v Bruslju, ki ga von der Leyenova načelno nadzoruje. Geopolitični pristop pomeni uporabo vseh orodij upravljanja za doseganje geopolitičnih ciljev. Tako Američani lahko izkoristijo svoje obrambne odnose z Evropejci za zahtevanje trgovinske koncesije, medtem ko Kitajci s svojo prevlado medicinskih zalog kaznujejo Nizozemce za njihov politični odnos s Tajvanom. Toda EU je bila posebej ustanovljena, da bi se izognila takšnim križanjem, za to pa nimamo ustreznega postopka. Zamisel, da bi, recimo, uporabili koncesije v trgovinskem sporazumu EU za pridobitev geopolitičnih koncesij, je anatema (izobčenje) za tiste, ki jih ocenjujejo na podlagi kakovosti njihovih trgovinskih poslov.

Ni presenetljivo, da je to notranje vprašanje v njenem govoru le bežno omenjeno, vendar je bistveno za ustvarjanje geopolitične Evrope. Vsi v Bruslju priznavajo, da geopolitični pristop zahteva večjo usklajenost glede vprašanj, vendar vsi menijo, da bi morala koordinacijo voditi njihova organizacija. Logično je, da se Evropska služba za zunanje delovanje, ki jo vodi visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik evropske komisije Josep Borrell, zdi najočitnejši kandidat. Če je ne bi dodatno okrepili, bi bila to zamujena priložnost.



Načrt za oživitev gospodarstva EU omogoča vlaganje v gradnjo suverenejše Evrope pri vprašanjih, ki skrbijo državljane. Namesto da bi dovolili nevidno porabo večjih količin denarja iz strukturnih in kohezijskih skladov, bi si morala EU izrecno postaviti cilj vlaganja v infrastrukturo suverene Evrope. To bi lahko vključevalo skupne zaloge medicinske opreme za spopadanje s prihodnjimi pandemijami, dobro urejene zbirke podatkov za razvijanje umetne inteligence, naložbe v infrastrukturo za spodbujanje energetske neodvisnosti in prehoda na brezogljično gospodarstvo ter skupne obrambne projekte in naložbe.

In vse to ima že zelo veliko podporo. Anketa Evropskega sveta za zunanje zadeve je pokazala, da se je med pandemijo povečala podpora ukrepom na področju podnebnih sprememb: 60 odstotkov španskih volivcev je izrazilo mnenje, da se je njihova podpora izpolnjevanju podnebnih obveznosti povečala med krizo zaradi koronavirusa. Von der Leyenova je v svojem govoru poudarila nekatere od teh idej, vendar bodo brez osredotočanja na geopolitične vidike teh pobud verjetno propadle zaradi trenj med državami članicami in bruseljskimi institucijami.

Res pa je, da je von der Leyenova šele na začetku svojega mandata. EU v enem letu ali celo petih letih ne bo postala geopolitični akter. A kot je poudarila, svet ne čaka EU, da se odloči: evropsko strateško suverenost spodkopavajo vsak dan. Ni še prezgodaj določiti institucionalne osnove za uspeh. EU ima za to vsa potrebna orodja. Za uresničitev tega potenciala se mora von der Leyenova spopasti z dejstvom, da v državah članicah in Bruslju obstajajo močni interesi, ki idejo geopolitike razumejo precej drugače kot ona.

***
Jeremy Shapiro, direktor raziskav pri Evropskem svetu za zunanje zadeve

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva