Stavkovni val

Morda bi morala sedanja vlada trenutni stavkovni val vzeti kot poklon, saj imajo nekatere skupine ljudi očitno o njej mnenje, da zna čarati in lahko na hitro razreši težave, ki so se nabirale in redile več desetletij; čeprav se v javnosti pogosto ustvarja vtis, kot da so se začele šele z nastopom te vlade.

Zanimivo je, da so najbolj nepopustljivi stavkajoči tisti, katerih življenje zaradi višine plače ni finančno ogroženo. Ne spomnim pa se, da bi kdaj množično stavkali, na primer gradbeni delavci, ki v vseh vremenskih razmerah ob (pre)dolgem delovniku v fizično težkih in nevarnih pogojih ter pomanjkljivi zaščiti in nezadostni prehrani gradijo stanovanja, kakršnih si sami nikoli ne bodo mogli privoščiti, ker s svojo plačo komaj preživijo.

Ko se bo vlada lotila reforme plačnega sistema, bi lahko ubila dve muhi na en mah in v duhu boja proti korupciji preverila, ali so različne sekretarke in sekretarji res nepogrešljivi za njeno nemoteno delo ali pa bi ta poklic lahko enostavno ukinili oziroma vsaj preoblikovali v bolj transparentnega, kajti če jim ni treba prijavljati dohodkov in lobističnih stikov, se tu odpira obsežno sivo področje, ki je idealno gojišče korupcije.

Ne trdim, da ta vlada ne dela napak, tudi njeni sedanji sestavi je treba gledati pod prste, jo opozarjati na napake in od nje zahtevati, naj jih popravi. Menim pa, da je treba na zadeve pogledati z ozirom na to, v kako slabem stanju sta bili država in družba na splošno, ko je ta vlada nastopila mandat, svoj lonček pa je pozneje pristavila še višja sila v obliki katastrofalnih poplav. Čudim se, da se v javnih anketah o priljubljenosti politikov spet visoko uvrščajo prav tisti, ki težav, ki se vlečejo že desetletja, niso reševali, temveč so jih kvečjemu poglabljali in ustvarili še kakšno novo. Mogoče pa bi morala RTV Slovenija ponoviti kakšen Dnevnik iz obdobja prejšnje vlade, da ne pozabimo, da nam je bilo takrat in nam je lahko spet še slabše.