Sram me je, da sem del plemena ...

Naveličal sem se podobe svojega plemena, je zapisal Tomaž Šalamun in mnogim se je zdelo, da pretirava, da je prestrog. Kot eden smo glasovali za svojo državo, volili Kučana in Drnovška, se zrinili v Evropsko unijo in Nato. Na Balkanu so nam zavidali, v Evropi pa so nas prijazno trepljali po ramenih. Skorajda za vzor smo bili.

Na političnem odru so se seveda preigravali in spotikali, videli smo izdajstva in razprodajo, vendar so to bili oni. Mi smo se enkrat na štiri leta seveda lahko zmotili, vendar smo imeli vsakokrat tudi popravni izpit. Nismo ga vedno opravili. Pa tudi od vseh tistih rabot na politični sceni se nismo zares distancirali.

Bili smo tiho, ko so po ravbarsko zaplenili hranilne devizne vloge zagrebških in bosanskih varčevalcev, ki so Ljubljanski banki zaupali bolj kot svojim. Stran smo gledali, ko je država izbrisala, uničila in osramotila dvajset tisoč včerajšnjih sodržavljanov. Nismo se zavedeli, kdo je v kletki, ko so nas zamejili s kilometri rezilne žice. Še predsednika države, ljubljenega Drnovška je narod nagnal, ko je želel romski družini zagotoviti prostor, kjer bi lahko preživela zimo. In danes gledamo stran, ko obupani begunci v naših zbirnih centrih jedo žeblje in vijake, da bi prišli do zdravniške in bolnišnične oskrbe. V imenu moje države pretepajo, maltretirajo in izganjajo ljudi, katerim smo pomagali uničiti njihovo državo. Nočemo videti njihove kalvarije, ko v najhujši življenjski stiski iščejo pribežališče in kakršnokoli možnost, da zaščiteni pred svojimi in našimi nato-ameriškimi morilci najdejo nov dom in novo priložnost.

Sram me je, da sem del plemena, ki je izgubilo ponos. Volil bom kogarkoli, ki mi ga bo povrnil.