Spreminjamo se v državo dveh hitrosti

Z zanimanjem sem prebral članek z naslovom Spreminjamo se v državo dveh hitrosti na Delovi naslovnici 29. maja, ki opozarja na vse večje nezadovoljstvo županov mnogih občin, združenih v Skupnosti slovenskih občin, zaradi vse manjše dostopnosti do javnih storitev (bančnih, poštnih …), do katerih bi morali imeti enake pravice vsi državljani. Ugotavlja tudi, da se denar in oblast kopičita v »bogatem« osrednjem delu države z glavnim mestom, »revno« podeželje pa postaja vse bolj siromašno.

Takšen proces pač ustreza obdobju neoliberalnega kapitalizma, ki jemlje revnim in daje bogatim. Nedavno sem v rubriki Prejeli smo v Sobotni prilogi objavil prispevek o aktualni krizi v osnovni zdravstveni dejavnosti, v katerem sem omenil tudi potrebo po ponovnem oblikovanju pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave, kar že nekaj časa terjata ustava in razvojni načrt Slovenije. Gre za obliko decentralizacije državne oblasti in enakomernejši policentrični razvoj države, v katerem bi pokrajine lahko uveljavile tudi svoje specifične razvojne možnosti.



Prioritetni interes države mora biti enaka in za vse državljane dosegljiva materialna in duhovna rast. Seveda bi se morala država odločiti tudi za pravičnejšo porazdelitev javnega denarja. Sedaj ga namenja lokalnim ravnem le 13 odstotkov, države OECD pa povprečno 30 odstotkov. Vprašanje je, ali bodo vsakokratne oblastne elite v prihodnosti zmogle razmišljati drugače kot sedaj.

Upravljanje države je izjemno zahtevno delo. Ne gre le za opravljanje tekočih nalog. Pravi državnik (»vladar«) mora razmišljati tudi o želeni prihodnosti države in državljanov. Zato je ob ustrezni izobrazbi še kako dobrodošla prirojena razumnost (inteligenca, »zdrava pamet«), ki nam omogoča, da zavestno usmerjamo razmišljanje tudi v nove cilje in nove zahteve. Upajmo, da bomo uspeli usmeriti razvoj države v družbo enakopravnih in zadovoljnih državljanov.

Preberite tudi

»V Ljubljano se vsak dan vozi že pol Slovenije«