Velikonočni prazniki so za pustom prvi pomladni prazniki, katoliški spomin na Kristusov križev pot, smrt in vstajenje od mrtvih. Po vsej verjetnosti pa ti prazniki ne temeljijo samo na zgodovinskih dejstvih, ampak imajo pravo pomladno obeležje iz starih poganskih časov, ko so se še slavili naravni pojavi. Tudi poučni so ti prazniki. Kristus je začel učiti judovske množice in na cvetno nedeljo je doživel najprej veličasten sprejem v Jeruzalemu, čez en teden pa ga je ljudstvo, ki so ga naščuvali farizeji, obsodilo na smrt na križu. Ali nima to nekaj podobnosti z današnjimi političnimi dogajanji v svetu?

Iz otroških let se najbolj spominjam, da smo morali dečki na veliko soboto zgodaj zjutraj prinesti novi blagoslovljeni ogenj izpred farne cerkve. Tam so najprej zakurili manjši kres, in ko se je naredila žerjavica, jo je duhovnik blagoslovil, mi dečki pa smo suhe gobe (goba, ki zraste na deblu starih bukev), ki smo jih pozimi nabrali na drevesih v gozdu, navezali na žičnat ročaj in jih najprej položili v žerjavico, ko pa so se vnele, smo z vrtenjem gobe na žici spretno razpihavali tlenje, tako da je goba zagorela. Odhiteli smo domov. Gospodinje so nas pričakale z neprižganim ognjiščem in zakurile prvi blagoslovljeni pomladni ogenj v ognjišču. Za nagrado smo dobili dišeč orehov štrukelj. Spomnim se, da smo fantje prav tekmovali med seboj, kdo bo v gozdu našel večjo in lepše raščeno velikonočno gobo za blagoslovljeni ogenj.



Drug tak običaj, ki se ga najbolj spominjam iz otroških let, so pirhi, ki smo jih otroci pod nadzorom staršev barvali – najprej v vreli vodi, v kateri se je kuhalo listje čebule, pozneje pa so v trgovinah že prodajali lepo rdečo barvo v vrečkah, tako da so se nam pirhi zdeli še lepši. Vsakdo je dobil nekaj pirhov v dar za vloženi trud in te smo potem nastavljali v pravkar ozelenelo travo, odrasli pa so vanje metali pokončno kovance. Temu se je reklo sekanje pirhov. Predpisane so bile prav razdalje med nastavljenim pirhom in sekalcem. Ob vsakem ponesrečenem metu smo otroci pobrali kovanec. Šele ko se je kovanec zapičil v pirh in tam tudi ostal, ga je sekalec lahko pobral in pojedel. Tako smo otroci za velikonočne praznike prihajali tudi do denarja za bonbone in kakšno pomarančo: če si dobil kakšnega bolj nerodnega sekača, se je dalo z enim samim pirhom kar veliko zaslužiti. Se je pa našel tudi sekač, ki je zadel s prvim lučajem in ti je odnesel pirh brez odškodnine, tako da je bilo sekanje pirhov za nas otroke kar razburljivo.



Največje razkošje ob veliki noči pa je bilo, da je po vsej hiši dišalo po orehovi potici in mladi šunki. Neposredno po vojni, ko se od industrijskega blaga ni nič dobilo, za veliko noč ni bilo nobenih daril. Pozneje pa smo otroci za ta praznik obvezno dobivali kak kos obleke (redkokdaj celo obleko) in kakšne nove pomladne čevlje. Tega smo bili vedno še posebno veseli. Velika noč je bila poleg božiča za nas zelo velik katoliški praznik, s katerim se je dobesedno začelo novo letno življenje. Vreme je bilo z vsakim dnem lepše in narava vedno bolj razcvetena. Zato menim, da velika noč ni samo verski praznik, ampak ima v zmernem podnebnem pasu globlji pomen neprestanega obnavljanja življenja na zemlji. Za vsako zimo prideta spet pomlad in poletje.