V šolskem letu 2020/21 bo nad nami visel Damoklejev meč šolanja na daljavo. Vse je v rokah politike na osnovi mnenj zdravstvene stroke, pedagoška in psihološka stroka pa sta iz razprave precej umaknjeni.
Obnašamo se, kot da so šole le neke ustanove, kamor pošljemo otroke, da gredo lahko starši v službo. Zaprtje sprejemamo kot neprikladno, ne pa tudi škodljivo. Ko javno zdravje zahteva omejevanje gospodarskih dejavnosti, je precej drugače. Gospodarstvo ima močne zagovornike, ki znajo opozoriti na gospodarsko škodo. Tu gre vendar za denar. Pri vzgoji in izobraževanju pa gre za nekoliko bolj abstraktne cilje, na primer znanje in socializacijo.
Zavod za šolstvo, ministrica in akademiki politično korektno okolišijo o pozitivnih in negativnih učinkih šolanja na daljavo. Ne omenijo pa, da veliko učne snovi ni bilo obdelane, znanje pa ne utrjeno. Ocene so imele malo kaj opraviti z znanjem. Ministrstvo ni zbralo nobenih informacij o dejanskem znanju učencev. Šolanje na daljavo deluje kot velik uspeh, vendar moramo sneti rožnata očala.
Dokaj jasno sliko o učinkovitosti šolanja na daljavo imajo starši. Njihov glas je dragocen, ne more pa nadomestiti glasu stroke. Edina, ki sem jo slišala bobu reči bob v javnosti, je Anita Ogulin, ki je na vprašanje, ali je bilo šolanje na daljavo res tako fantastično, odgovorila z jasnim – ne. Izhaja namreč iz specifičnih izkušenj socialno-ekonomsko prikrajšanih družin. Tudi sama želim biti glas rizične skupine otrok in za osnovnošolce s posebnimi potrebami na vprašanje o fantastičnosti šolanja na daljavo jasno odgovoriti: Ne, ni v redu.
Delam z učenci, ki imajo že pri običajnem šolanju kljub pomoči precejšnje učne težave. Njihove samoregulacijske sposobnosti so slabše. Ne znajo načrtovati učenja, slabo uravnavajo njegov potek, se ne znajo motivirati in evalvirati, imajo slabo ali nerealno učno samopodobo ipd. In njim smo več kot dva meseca pošiljali (večinoma pisna) navodila ter upali, da bo stvar tekla, kot smo si zamislili. Tu bi rada delila svoje konkretne izkušnje, ki kažejo na problematičnost učenja na daljavo.
V neposrednem stiku z učenci (telefon, viber, skype, zoom …) sem bila vsak dan vsaj osem ur. Seveda sem učence tudi po tem in še zvečer povsem neuspešno ignorirala in si s tem prislužila minus točke v lastni družini. Med pohodi v lokalne hribe sem po telefonu obravnavala pridevnike, med družinskimi pikniki pa po vibru roke za oddajo angleščine. Kljub temu da so me večinoma klicali učenci sami, sem uspešno porabila vse zakupljene minute in začela kuriti še moževe. Prvič v življenju sem začela pri telefoniranju uporabljati slušalke, saj sem se resno bala možganskega tumorja.
Mlade generacije imamo zmotno za računalniške genije, ki se v naš visoko tehnološki svet digitalno pismeni kar rodijo. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Učenci s posebnimi potrebami so imeli podobne težave kot ostali učenci, le da potencirano. Ovirale so jih celo pozitivne plati šole na daljavo. Kot njeno najbolj pozitivno plat so učenci navajali jutranje spanje in časovno porazdelitev učenja po lastnih željah. Razumem najstniško potrebo po spanju in avtonomiji. Toda ko ti ob 14.30 sedmošolka pove, da je ravno vstala, naloge pa prestavlja na neki nedoločen »potem« ali celo na vikend, ki bi ga lahko preživela v naravi z družino … Učenci s slabimi organizacijskimi sposobnostmi so izgubili vso dnevno strukturo.
Nekateri so poročali, da jim je ustrezal mir lastne sobe. Moje izkušnje so drugačne. Učenci so delali v skupnih prostorih z vreščečimi sorojenci, glasnim televizorjem in medklici staršev v ozadju. Drugi so imeli miru odločno preveč. Starši v službi ali nedejavni, otroci pa zaprti v sobi, kjer so »pridno« delali naloge. Ob pomanjkanju samokritičnosti so menili, da jim gre odlično, naloge pa niso bile podobne ničemur ali sploh niso bile narejene. S samostojno narejenimi nalogami so odlično utrdili razne napake. Nekateri so imeli srečo, da jim je bil na voljo kompetenten in umirjen starš. Taki so sicer naloge delali vzorno, a bili v nevarnosti, da izgubijo svoje težko pridobljene veščine samostojnosti.
Vsi učenci so imeli blazne težave z organizacijo dela. Iz navodil so težko izluščili bistvo. Učenci s težavami pri matematiki so si dali veliko posla z izdelavo izdelkov iz odpadkov, za matematiko pa je zmanjkalo časa. Prav vsi so potrebovali opomnike, pojasnila in opozorila, da so vsaj približno ujeli roke in poslali vsaj približno pravo zadevo. Marsikdo je navodila za projekte in izdelke povsem napačno razumel, kar je vodilo v dvojno delo, frustracije in odplačevanje dolgov ob vrnitvi v šolo.
V stiske so jih spravljale težave s tehnologijo. Mlade generacije imamo zmotno za računalniške genije, ki se v naš visoko tehnološki svet digitalno pismeni kar rodijo. Ko učenec pošlje ekran telefona, slikan z drugim telefonom, ker kljub pomoči ne zna posredovati elektronske pošte, postane ta zmota boleče jasna. Ugotovitve zavoda za šolstvo, da so imeli učitelji večje težave kot učenci in da potrebujejo malo opolnomočenja, so preprosto žaljive. Moji sodelavci so težave s tehnologijo odlično reševali in se naučili kup novosti, le v anketah so bolj samokritični. Učenci, ki jim delo z računalnikom ne leži, spletnih anket niti reševali niso.
Pri vseh težavah otrok s posebnimi potrebami pa je treba priznati, da so imeli svojevrstno srečo. Imeli so pomoč. V vsakem
razredu je bil tudi vsaj en učenec brez statusov, ki iz različnih razlogov praktično ni sodeloval v nikakršnem šolanju v času epidemije.
Ob vrnitvi v šolo se je pokazalo, kako zelo so nazadovali nekateri. Trpeli sta motivacija in zbranost. Ob družinski problematiki so se pridružile brezvoljnost, depresivnost in celo samomorilnost. Samo upamo lahko, da bodo do septembra spet našli sami sebe. Grožnje s ponovnim šolanjem na daljavo to upanje samo teptajo. Vse, kar smo med šolanjem učencev s posebnimi potrebami na daljavo dosegli, je dokaz, da ne deluje. Vzgoja in izobraževanje se zgodita le ob učitelju in sošolcih iz mesa in krvi.
Komentarji