V komentarju z naslovom Igre brez meja in pravih vprašanj avtorice Ženje Leiler (Delo, 13. julija, naslovnica) me je zbodla izpostavljena misel: »Šola je pri nas še vedno ideološki aparat države.«

Seveda je, kako bi pa bilo lahko drugače? Šola je in je vedno bila »ideološki aparat« ustanovitelja. Pri nas se pojem ideologija največ uporablja slabšalno, celo kot psovka. Mislim, da je to ostalina prejšnjega sistema, saj so se marksistični misleci precej ukvarjali z ideologijo, ki so jo imeli za »lažno, izkrivljeno zavest, ki izhaja iz razredne determiniranosti«.

Paradoksalno pa danes, ko govorimo o ideologiji, najprej pomislimo na vrednote komunizma in socializma. Kot rečeno, je šola vedno tudi ideološka. To še posebej velja za elementarne in obvezne šole. Naj se šola še tako trudi poudarjati, da je samo izobraževalna ustanova, je njena naloga tudi socializacija – torej oblikovanje državljana z določenimi vrednotami, ki veljajo v konkretni družbi oziroma državi.

Vsaj kar se tiče javnih šol je tako. Te se vsaj trudijo delati vtis ideološke nevtralnosti, privatne šole pa so eksplicitno ideološke. Privatne šole od nekdaj najraje ustanavljajo cerkve, duhovna gibanja in zagovorniki alternativnih vzgojnih in učnih pristopov, torej lovci človeških duš. Vsi poskušajo učencem vcepiti določene ideje in življenjske vrednote in starši se za določeno šolo odločajo najprej zaradi teh vrednot in manj zaradi morebitnih učnih kvalitet šole.

Pri nas je trenutno še najmanj poudarjeno ideološka ravno javna, »državna« šola. Ideološka pa so vsekakor stališča posameznih političnih skupin o statusu privatnih šol. Trenutna vladna koalicija si, na primer, v skladu s svojo ideologijo, prizadeva omejiti prodor partikularnih ideologij v šolski sistem.