Socialni položaj upokojencev v Sloveniji

Veliko je govora o socialnem položaju upokojencev. V zgodovini samostojne Slovenije se je njihov socialni položaj stalno slabšal. Povprečna pokojnina praviloma ne dosega niti praga revščine za enočlansko gospodinjstvo.

Razpolagam s podatki od leta 2013 dalje, zato o zgodnejših obdobjih ne morem pisati. V obdobju od leta 2013 do leta 2022 je bila po podatkih statističnega urada in zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje povprečna slovenska neto pokojnina nad pragom revščine samo v letih 2013 in 2014. Leta 2013 je bila povprečna pokojnina za 3,7 odstotka nad pragom revščine, leta 2014 pa le še 2,9 odstotka nad pragom revščine. Leta 2015 je bila povprečna pokojnina že za 1,1 odstotka pod pragom revščine. Leta 2020 je povprečna slovenska pokojnina dosegla najnižjo raven, saj je bila takrat za 6,8 odstotka pod pragom revščine. Lani se je povprečna pokojnina nekoliko povišala, še vedno pa je bila za 5,4 odstotka pod lanskim pragom revščine.

Iz navedenega lahko upravičeno sklepamo, da vlade v zadnjem desetletju, vsaj kar zadeva upokojence, niso vodile nikakršne socialne politike. S tega vidika bi lahko ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti brez kančka slabe vesti kar ukinili. Da to ministrstvo v navedenih letih tako rekoč ni delalo, se kaže tudi v drastičnem povečanju števila protestnih shodov različnih družbenih skupin. Morda bi se ti protestni shodi zgodili že prej, vendar je bilo prebivalcem močno ovirano gibanje zaradi pandemije covida-19.

Neupravičeni so očitki posameznikov, ki pravijo, da so »janšisti« tisti, ki zdaj protestirajo. Spomniti se je treba številnih protestov javnih uslužbencev, ki so iz leta v leto izražali svoje nezadovoljstvo nad plačami – v vzgoji in izobraževanju, v zdravstveni stroki, v celotnem javnem sektorju … Le upokojenci smo bili ves čas tiho in verjeli pravljicam, ki so nam jih prodajali predvsem v Desusu in ZDUS. V boju za volilne glasove so se vsaka štiri leta vključevale tudi druge politične stranke, ki so upokojencem veliko obljubljale, seveda s figo v žepu. Tako indolenten odnos politike do upokojencev je v lanskem letu pripeljal do tega, da so stranke Desus, Lista Marjana Šarca in SAB izpadle iz parlamenta. Lista Marjana Šarca in SAB sta se morali zliti v Gibanje Svoboda, če sta hoteli ohraniti stik s politiko, medtem ko Desusa po mojem mnenju ne bo oživil nihče, tudi gospod Marko Bandelli ne. Desus bo postal predmet znanstvenega preučevanja zgodovinarjev.

Povezave med upokojenci so rahle in neučinkovite, predvsem zaradi ljudi, ki jih vodijo. V interesu politike je, da ostanejo upokojenci nepovezani in razbiti na čim več majhnih skupin. Zato se je Gibanje Svoboda odločilo, da bo ustanovilo sekcijo seniorjev, ki naj bi se ukvarjala z upokojensko problematiko. »Ali bodo vile ali lopata?« so se nekoč spraševali v Butalah. Tudi mi se lahko podobno vprašamo, kam bo sekcija vladajoče koalicije pripeljala upokojence ali starostnike nasploh. Bojim se, da ne na zeleno vejo. Že s tem, ko ignorirajo zahteve dosmrtno prikrajšanih upokojencev, ki jim je bila pokojnina za polno pokojninsko dobo odmerjena pod 63,5 odstotka, čeprav so enako vplačevali v pokojninsko blagajno, kažejo svojo politično voljo. Izgovarjajo se na to, da so se v zgodovini ljudje upokojevali pod različnimi pogoji in da je to nemogoče izračunati.

Zanimivo bi bilo, če bi kakšen pravni teoretik politikom pojasnil, kaj pomeni načelo »za enaka vplačila v pokojninsko blagajno enake pokojnine«. Od osamosvojitve dalje so se pokojnine stalno nižale, zato je razumljivo, da država ni ne mogla ne smela posegati v že pridobljene pravice upokojencev, ki so bili upokojeni po starejši pokojninski zakonodaji. Prvič so se začele pokojnine dvigati (za moške, ki smo bili diskriminirani glede na spol) po letu 2020. Z začetkom letošnjega leta, ko so bili moški in ženske izenačeni pri odmernem odstotku, bi morali dokončno popraviti tudi krivice, ki so bile s to dopolnitvijo zakona povzročene okoli 75.000 upokojencem, ki smo bili upokojeni z odmernim odstotkom, nižjim od 63,5.

Ne vem, kaj bo politika storila razen leporečja liderjev koalicijskih političnih strank. Vem pa, da se je oblikovala dokaj številna skupina upokojencev, ki bomo šli do konca v boju za svoje pravice. Skupini se vsak dan pridružujejo novi upokojenci, ki se čutijo ogoljufane. Zato, predstavniki vladajoče koalicije in tudi predstavniki drugih parlamentarnih strank, nehajte nas imeti za norca. Res je, da smo v preteklosti naivno verjeli vašim obljubam, ampak vse se enkrat konča. In če za lepimi besedami ne bo dejanj, bo marsikoga še krepko bolela glava.