»Slovenska« fojba

Republika Italija in Občina Trst si lahko oddahneta. Uspelo jima je skleniti novo pogodbo in za devet let podaljšati upravljanje območja bazovskega šohta, kjer je spominski park za žrtve povojnih pobojev z muzejem in dokumentacijskim centrom. Ali drugače, kjer je znana, zloglasna in spolitizirana »bazovska fojba«, spomenik nacionalnega pomena Republike Italije. V resnici gre za jašek opuščenega rudnika, ki so ga Italijani zabetonirali, da bi prekrili laži, s katerimi hujskajo in izkrivljajo resnico o njegovi prazni vsebini. Zavezniška vojska, ki je po umiku partizanov junija 1945 pregledala fojbo, je namreč ugotovila, da je bilo v njej 150 posmrtnih ostankov ljudi (v glavnem nemški vojaki), ostanki konjev, orožje in drugi predmeti, o čemer priča poročilo iz decembra 1945 in je v ameriškem arhivu.

Nova pogodba ne bi bila nič posebnega, če je ne bi sklenili z lastnikom, ki je vaška srenja iz Boršta (vas pri Dolini pri Trstu), torej s Slovenci, ki imajo v lasti to zemljo. Prvič je Občina Trst sklenila tako pogodbo za devetletno brezplačno uporabo tega zemljišča s Srenjo Boršt leta 2005 z obljubo, da bo v roku petih mesecev izročila lastnikom ključ (!) strelišča na Opčinah, kjer je bilo v času fašizma ubitih 71 talcev, med drugim 5 obsojencev 2. tržaškega procesa Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Ivan Vadnal in Pinko Tomažič. Kasneje naj bi tam občina uredila tudi spominski park. Dostop do strelišča vsa leta ni bil mogoč, čeprav je lastnik zemljišča, kjer je strelišče, JUS (oznaka za kraško agrarno skupnost, v kateri so solastniki skupnosti vaških zemljišč), a so si ga fašistične oblasti prilastile konec dvajsetih let prejšnjega stoletja in jim ga italijanska država nikoli ni vrnila. Zato je paradoksalno, da se Slovenci potegujejo za nekaj, kar je njihovo od sredine 19. stoletja.

Poskusi, da bi uredili strelišče, segajo v leto 1949, med drugim tudi s peticijo 3800 podpisov, ki so jo izročili nekdanjemu predsedniku Italije Sandru Pertiniju. A skrb za fojbo ima vedno prednost. Za ureditev strelišča oziroma parka je Občina Trst že leta 2014 namenila 180.000 evrov, ki so jih porabili le za to, da so z zidom ločili obstoječe vojaško strelišče, na katerem še vedno vadijo streljanje!

Ta teden je, kot rečeno, Srenja Boršt ponovno podaljšala pogodbo z Občino Trst za uporabo 6000 kvadratnih metrov zemljišča, kjer je fojba in kjer se bo zgradila konferenčna dvorana za obiskovalce. Spomnimo, da je Italija nedavno namenila 8 milijonov evrov za ustanovitev muzeja spomina na fojbe, financira množične obiske fojbe za učence iz cele države, prireja tekmovanja o fojbi, po Italiji vozi ob dnevu spomina poseben vlak s prirejenimi, potvorjenimi vsebinami polpretekle zgodovine in še bi lahko naštevali.

Poleg omenjenega zemljišča je srenja sprejela tudi sklep, da omogoči Občini Trst upravljanje še z enim zemljiščem v bližini, v velikosti 4000 kvadratnih metrov, kjer naj bi se uredilo parkirišče za obiskovalce fojbe. Za to uporabo bo občina plačala 5300 evrov letno.

Oba sklepa o najemu za devet let so pred občnim zborom Srenje Boršt obravnavali na sestanku na županstvu v Dolini, kjer so bili poleg župana prisotni predstavniki obeh krovnih organizacij Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in Sveta slovenskih organizacij (SSO), trije občinski svetniki in generalni konzul Republike Slovenije v Trstu, ki so dali soglasje k novi pogodbi. V zameno za podaljšanje pogodbe ni bila s strani Slovencev podana nobena zahteva, le priporočilo županu Robertu Dipiazzi (prejemniku srebrnega reda za zasluge Republike Slovenije), da se zavzame za čim prejšnjo ureditev spominskega parka na strelišču na Opčinah. Treba je povedati, da je župan ključ od strelišča le izročil leta 2019, torej 14 let po obljubi, a ne lastnikom – openskemu JUS, temveč Vsedržavnemu združenju partizanov Italije.

Srenja bi lahko zavrnila podaljšanje pogodbe, a bi s tem verjetno tvegala poskus razlastitve zemljišča, dodatne pritiske s strani Italije in očitke dela svoje skupnosti, da »solira«.

Ker uradna italijanska politika ne priznava 25-letnega fašističnega nasilja nad Slovenci, ne objavi poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, poveličuje fašizem in tudi Republika Slovenija ne zna ali noče izpostavljati tega vprašanja bolj odločno in dosledno, se vedno znova zgodi, da je slovenska narodna skupnost v Italiji potisnjena v podrejeni položaj in v čakanju na izpolnjevanje obljub Italije (v duhu dobrih odnosov in sodelovanja) izgublja svojo identiteto, energijo, povezanost in tudi zemljo.