Slovenci so mojstri v iskanju dlake v jajcu

V komentarju Barbare Hočevar Za kaj naj se poti Svetina berem o pritožbi diskriminiranega moškega, ki se je varuhu človekovih pravic pritožil, češ da je oškodovan zaradi spola, saj le ženske lahko obiščejo izbrano savno vsak dan v mesecu, moški pa dan manj, a mesečna vstopnina je za moške in ženske enaka.

Tako je prav, fantje, treba se je postaviti zase! Ko bi le ženske znale storiti enako! Morda se je kdo vprašal, zakaj so stranišča za invalidne osebe vedno v delu, kjer so ženska stranišča – največkrat tudi le po eno? Moškim pisoarjem so ponavadi dodane še straniščne školjke, ki so gotovo manjkrat v uporabi, kot je to na »ženskem oddelku«, in tej logiki bile te »moške« školjke bolj primerne za preureditev v stranišča za invalide. Torej, kdo odloča o tem, kam naj se namestijo stranišča za invalide in katera je tehtna razlaga za to? Je več invalidk ali invalidov ali pa smo ženske samo bolj potrpežljive, sočutne in razumevajoče do potreb drugih? Uporaba gromozanskih školjk, kakršne so nameščene v toaletah za invalide, z nekakšnim »razporkom« v obodu, ni ravno udobna, za majhne otroke pa je sploh težko uporabna.

Ne vem, kako na to gledajo sami invalidi, pa tudi ne, ali njim takšna stranišča ustrezajo – videti je, da anatomsko veliko bolj ustrezajo moškim kot ženskam. Ta »krivica« se zdi nekoliko bolj tehtna od omenjene preplačane mesečne karte za savno, sploh pa zato, ker je nabor savn velik in pri tem ne gre za osnovno človeško potrebo, kot je to v primeru uporabe javnega stranišča.

Sprašujem se tudi, zakaj naj bi se gospod Peter Svetina kot varuh človekovih pravic sploh ubadal s takšnimi malenkostmi, kot je en dan v savni? Najbrž zato, ker smo Slovenci mojstri v iskanju dlake v jajcu – tudi takrat, ko jajca sploh ni, dlake pa še manj. »Kosmate« krivice pa tako in tako nihče ne vidi.