Skupne patrulje na meji, in kaj potem?

Morda se motim, morda sem preveč črnogled? Ampak moja vest me opominja, naj dvignem glas v opomin tistim, ki smo jih izvolili, da bi poskrbeli za nedotakljivost našega državnega ozemlja.

Zato dovolite, da vas vprašam, spoštovani ministri v slovenski vladi, ali se zavedate, da so skupne policijske patrulje na meji Slovenije z Italijo le prvi korak k premestitvi schengenske meje z juga na zahod naše države. Italijanski politiki so nam povedali, kaj bo sledilo, če patrulje ne bodo učinkovite. In ne bodo, ker ne morejo biti. To je menda jasno vsakomur. Potem bo soseda Italija fizično in tehnično zaprla mejo s Slovenijo. Tako so dejali. Tudi ta ukrep ne bo učinkovit, ker migranti najdejo poti, ki rešujejo njihove stiske. Našo državo bodo razglasili za neučinkovito pri varovanju schengna, s patruljami smo posredno to tudi sami priznali. Ne delajmo si utvar, da so to le pobožne želje posameznikov. Italijani so prebrisani, preračunljivi daleč naprej. Schengensko mejo bi bržkone prenesli kar na staro rapalsko mejo in ostanek Slovenije bi jim služil kot tampon pred vdorom tujcev na njihovo sveto zemljo (»terra santa«).

Poslanec Grims je javno izjavil, da so skupne patrulje na meji z Italijo rezultat naše neučinkovitosti na meji s Hrvaško. Tam imamo žico, ograje, policijo in vojsko. Kaj bi še rad imel? Morda minska polja, preorano zemljišče, streljanje prebežnikov? Tudi če se vsi prebivalci Slovenije razvrstimo na mejno črto, ne bo zaleglo. To je gasilstvo. Begunstvo in migracije je treba reševati pri izvoru. Dokler bodo begunci le kolateralna škoda za doseganje imperialističnih ciljev kapitala, bo problem z migracijami in begunci nerešen. Noben Fronteks, žice, ograje, zidovi ali skupne patrulje tega ne bodo rešili. Če bi bilo to res, bi bila Ljubljana še vedno obdana z žico, pa tudi železna zavesa bi še »visela« z vsemi minskimi polji in preoranimi njivami. Sicer pa predlagam vsem zagovornikom ograj in žic, da gredo na Robidišče, najzahodnejšo vas v Sloveniji. Nekdaj živahna, zdaj pusta in zapuščena. Biser arhitekture in stavbarstva v teh krajih. Ljudje so preživeli Benečane, oglejsko gospodo, avstrijsko cesarstvo, Mussolinija. Potem je prišla Jugoslavija. Z veseljem in radostjo so jo pričakali.



V zahvalo za lep sprejem smo jim postavili rampe in ograje na kolovozne poti, ki so vodile od njihovih hiš na njihova polja onkraj državne meje. Ob rampe smo postavili stražarje vojake, ki so vaščane pregledovali, legitimirali in »zasliševali« ob vsakem prehodu meje. Tja in nazaj. Zjutraj, opoldne in zvečer. Vsako najmanjše tihotapstvo (kontrabant) je bilo kaznovano. Tega ljudje niso razumeli, ker je bilo tihotapstvo zanje nekaj normalnega, nekakšna globalna trgovina ali blagovna menjava med državama. Dejali so, »potada in posada smo delali kontrabant« (slej ko prej smo tihotapili). In potem so vaščani »pretihotapili« še sami sebe. Eni na to stran v večje kraje, drugi čez mejo v širni svet. Zjutraj je kmet odgnal svoje živinče na pašo mimo rampe in stražarja na svoj pašnik v Italiji. Zvečer se ni vrnil in stražar ni »odkljukal« njegove vrnitve. Živinče je prodal in z izkupičkom kupil vozno karto ... Za? Tako se je vas praznila. Poslednjih osem starčkov je zapustilo vas po naravni poti. Zasluženi počitek so dobili na pokopališču v Logeh. Vas je prazna, hiše samevajo, le demoni kraljujejo po ozkih prehodih, pa Kriva peta (bajeslovno bitje) se pogosto oglaša v vasi. K sreči je nekaj zanesenjakov našlo ta čudoviti kraj in so se na novo naselili v Robidišču. Spoštovani, ali bi radi v vaseh ob Kolpi ponovili usodo Robidišča? Žice in ograje se bojijo vsi. Oni za njo in tisti zunaj nje.

Že davno je nekdo dejal: »Vojska je preresna stvar, da bi jo prepustili generalom.« Zdaj pa vojski sploh ne poveljujejo generali. Oblast nad vojsko je prevzel kapital. Plačanci delijo pravico in resnico po svojih merilih tam, kamor jih gospodar (kapital) pošlje. In begunci ali migranti, če hočete, so le kolateralna škoda, ki jo na drugem koncu sveta plačuje uboga nič kriva raja. Za doseganje dobička ni nič več sveto, ni ovir, vse je dovoljeno. Ampak nekje je meja. Nabrala se bo kritična masa brezpravnih bitij, pahnjenih v bedo in brezizhodnost. Če oni ne bodo, bo poskrbela narava, da bo tudi peščica brezvestnih in brezčutnih lastnikov kapitala postala »kolateralna škoda«. Narava ne pozna heca, ona vrača z obrestmi.