Situacija

Prodam deset jajčk (dva evra), da si lahko kupim kilo najcenejšega, narezanega kruha (1,20 evra). Poračunam skozi mesece težko zbranih 500 pik (deset evrov), da si kupim za deset dni dve škatli cigaret … S svojim malim avtom se od 15. v mesecu vozim na »rezervo«, saj ne veste, kako je to, z nogo poleg stopalke za plin, ne prehitevam, ne grem v noben klanec, da ja ne trošim goriva! Niti v sanjah ne potujem nikamor! Ne morem k frizerju, da se ostrižem, vsi, ki imajo rojstni dan, ne dobijo niti najmanjše čokolade.

Sramota! Zame, za svet, v katerem živim! 41 let sem hodila delat, se izobrazila, sama vzgojila, izšolala otroke, nihče mi ni ničesar dal! Delala sem dodatno, kjer je bilo možno ...

Oni pa kupujejo osemkolesnike. V Ukrajino vozijo kupe orožja. Plačujejo agresorski Nato! Se gredo referendume in vlagajo ugovore! Zavirajo sestavljanje morda prve normalne vlade po toliko letih njihove »demokracije«, obarvane v najbolj umazano rumeno! Za ene so postavljali rezilno žico, druge zavijajo v vato! Nam svetujejo Karitas, ki ga spet plačujemo sami z zbiranjem ...

Kam smo prišli, Slovenci! Vse večja beda, vse hujša razklanost, intelekt se je v 30 letih razbil v prafaktorje! Kakovost šolstva, zdravstva in oskrbe v DSO je na kolenih! Do kod še lahko? Do naslednje »rdeče Lune«, ko bo samo še črna luknja?! Do novega Janše, ki bo pospravil, kar je še kje živega?!

Hvala o nizki brezposelnosti: Zaposlili ste mnoge tiste, ki se jim ne sanja o tem, kar delajo, nihče jih ne izobrazi o vsebini predvidenega dela, nihče o varnosti pri njihovih opravilih! O ničemer, ker so pomembne samo statistiki prilagojene številke, ki služijo politiki!

Dokaz o mojem zgornjem razmišljanju je tu, vsak dan: strahotne delovne nesreče, ko človek ni vedel, kaj sme in česa ne sme zliti skupaj, saj so vse neki »zunanji delavci«, ki so jih poslali zaslužit minimalca od kdo ve kod! Strokovnjaki v gostinstvu, ki niso vredni niti bivše polkvalifikacije nekdanjega sistema ...

Osebje po bolnišnicah, po DSO, ko uporabnikom sipljejo pet vrst pomirjeval, da so nezahtevni, mirni, ne lačni, ne žejni, kar se razkrije, ko jih napol mrtve pripeljejo v bolnišnico ...

Tisoči nepotrebnih varnostnikov, ki vegetirajo ob nekih pultih in s prižgano cigareto nekje za vogalom … To so vaši zaposlenci! V tehničnih trgovinah ne znajo odgovoriti na nobeno strokovno vprašanje, in še je tega!

Človek se boji vstopiti kamorkoli! Ne v banko po kredit, ga ne dobiš, in če ti »crkne pečica«, čakaš brez nje, da ... morda v juniju pride regres ... In si kupiš tisto najcenejšo! Morda bo treba prodati avto, ko pride čas registracije.

Tako je, ko gospa ostane sama. Tako je, ko živiš v krasni S(love)niji! Tako je, ko si slovenska upokojenka! Tako je, ko te je vsak dan v dno duše sram, ne zaradi sebe, zaradi take matere domovine in njenih skrbnikov!