Sence preteklosti

Alenka Puhar se verjetno dobro zaveda vtisa, ki je nastal iz njenega pogovora z Vido Petrovčič v oddaji TVS Intervju (2. aprila 2023). Njena navedba, povedana v širšem kontekstu sodnega procesa iz leta 1941 proti prof. Borisu Furlanu, o tem, da je njegov sin, moj oče Aljoša Furlan ovajal svojega očeta, napotuje na ugotovitev, da je sin posredno sodeloval pri smrtni obsodbi svojega očeta. To je res huda, predvsem pa krivična obtožba. S pojasnilom sem popravila njeno napako in nepošten, zavajajoč vtis (Možinova TVS kot »sadež spoznanja«, Delo, 20. maja, stran 12). Kaj naredi en sam manjkajoči podatek! Nihče, tudi sama nisem imela razloga misliti, da se njena navedba nanaša na čas po obsodbi. V svoji pripovedi je dve zgodbi s časovnim razmikom štirih let združila v eno in s tem storila krivico.

Nikoli doslej se nisem lotila proučevanja arhivskega gradiva o tem, kako sta se pod hudimi pritiski različnih političnih operativcev znašla moja starša, oba otroka očetov, obsojenih na smrt. Z očetom, Aljošo Furlanom, ki je umrl pri mojih dvanajstih, o tem nisem mogla govoriti, mama pogovora o vsem tem ni zares zmogla. Zagotovo pa vem, da je bil Boris Furlan, potem ko so ga izpustili iz zapora, hudo bolan, zlomljen človek, politično in socialno povsem umaknjen. Z ničimer mu ni bilo več moč škodovati. Vsa škoda je bila že storjena.

Ne vem, kako je s sramotilnim stebrom, kamor Alenka Puhar zmagoslavno obeša Aljošo Furlana zaradi razkritja, vsaj zame, da je leta 1951 postal »sodelavec« Udbe (Možinova TVS kot »sadež spoznanja«, Delo, 29. maja, stran 7). Sama menim, da je neodgovorno soditi in obsojati dejanja drugih, ko ne poznaš celotne zgodbe in ko so bile izbire samo med zlom in še hujšim zlom. O dedovih političnih aktivnostih vsebinsko tako in tako ni bilo kaj poročati, ker jih ni bilo. Pri njegovih maloštevilnih kritičnih komentarjih na račun politike pa je težko presoditi, kaj je v povzemanju pogovorov med očetom in sinom profesorjevo stališče, kaj pa morda tudi Aljoševo. Mislim, da je sin svojega bolnega očeta celo dovolj spretno zaščitil pred nadlegovanjem in obsedeno sumničavostjo Udbe. Ocena vsakogar od nas danes je seveda subjektivna.

Alenka Puhar gre s sramotilnim stebrom še dlje. Ocenjuje, da je moralna senca zaradi tega padla kar na vse Furlane, tudi name. Morda v njenih očeh. Sama zavračam žigosanje novih generacij z etiketo, da so politični dediči preteklih ideologij ali dejanj svojih prednikov. Vsak človek je sam svoj in se, tako kot vsaka generacija posebej, na novo opredeljuje do problemov sedanjosti in prihodnosti. Preteklost pa lahko zgolj spoznava in jo sprejema táko, kot je bila. Ne moreš biti borec za človekove pravice, hkrati pa posamezniku ne priznavati njegove individualnosti. Nihče ni podaljšek kogarkoli ali česarkoli, vsak odgovarja le za svoja dejanja. Etiketiranje pa, nasprotno, lahko vodi v škodljivo posploševanje in lahkotno preslikavanje dejanj enega na kogarkoli ali kar na vse druge.

V polemiki izpred dveh let, ki jo zdaj obnavlja Alenka Puhar, sem predvsem nasprotovala poskusom, da bi Boris Furlan postal nekakšna politična zastava zagrizenih antikomunistov. Ti resda izčrpno odstirajo določene sence preteklosti. A se pri tem zdi, da bolj ko se ta že zdaj odmaknjena preteklost oddaljuje, bolj besno udrihajo po njenih sencah in se ob tem čudijo, zakaj jim mlade generacije v tem boju ne sledijo. Boris Furlan v vlogo dekoracije za katerokoli politično grupacijo ni privolil. Niti takrat in ne bi niti danes. Za intelektualca njegovega kova bi bil to, verjamem, moralni škandal.

Še to. Alenka Puhar je priznala, da je v oddaji Intervju na TVS zamešala dve osebi in ravnanje ene osebe preprosto pripisala tudi drugi. Meni. Čeprav neutemeljeno dvomi, da sem vesela knjige, ki skozi pisma Borisa Furlana odstira sence preteklosti, njeno opravičilo sprejemam. Moj popravek je 28. maja objavila tudi TVS.