Se bomo res pobijali zaradi spominov (muzeja, dneva spomina ...)

Preteklost ne obstaja: nima mase, nima energije. Obstaja samo kot spomin. Spominom dajejo energijo le naša sedanja čustva – jeza, navdih, zamere, ponos, strah ... in ta energija kvari naša življenja zdaj.

Bolestno je, da se vnuki partizanov in domobrancev prepirajo in sovražijo zaradi nečesa, kar z njihovimi življenji nima nič skupnega. Tako sami postajajo nekakšni partizani, domobranci, komunisti, antikomunisti, sovražniki in potencialni morilci. Ne živijo svojih življenj, ampak podaljšujejo tuja.

Spominjati se je treba brez energije. Spominjajmo se tako, kot da bi nezainteresirano gledali film o naravnih lepotah ali ponovno in nenavijaško gledali tekmo dveh neznanih ekip. Ko se gledanje konča, pozabimo na gledano in živimo svoje življenje v sedanjosti. Če bi se tako spominjali, ne bi obstajale sedanje zamere in želje po maščevanju zaradi tujih dejanj iz preteklosti. Tudi zaslug ne bi bilo – če je kdo kaj dobrega naredil v preteklosti, mu to ne sme prinašati nobenih privilegijev v sedanjosti.

Sedanjost je vse, kar imamo. Biti »zdaj« pomeni ne pripadati nikomur in ničemur: ne zgodovini, ne staršem, ne stranki, ne veri, ne državi, ne narodu, ne tradiciji.

Samo tako je mogoča svoboda, osebna rast. Odraščamo samo tako, da živimo brez avtoritet, idolov, mentalnih in duhovnih lastnikov. Odraščanje pomeni osvobajanje od prepričanj, kajti vsa prepričanja so iz spomina, iz preteklosti. Samo tako prenehamo biti ujetniki tujih prepričanj, sužnji avtoritetam, in začnemo živeti svoje življenje. Zdaj.

Pozabite, da se iz zgodovine česa naučimo in da so zato spomini potrebni. Zgodovina nas uči, da se iz zgodovine ničesar pametnega ne naučimo. Zato ne nasedajmo Janši in njegovim zaslepljencem, da se je treba braniti pred ponovnim komunističnim totalitarizmom. Z orožjem, seveda. So zato v Janševi vladi spremenili zakon o orožju in dovolili nakup polavtomatskega orožja, ki omogoča množično ubijanje? So v zadnjih dneh Janševe vlade, ko bi lahko opravljali le tekoče posle, sprejeli sklep o razglasitvi 17. maja kot nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, upajoč, da ga bo nova vlada razveljavila? Sklep bi lahko sprejeli kadarkoli prej (Janša je vodil tri vlade, sodeloval pa še v dveh), a takrat takšen sklep ne bi imel funkcije širjenja in utrjevanja sovraštva, ki je Janševa pot do oblasti.

Komunistov ni več. Obstaja le sovraštvo, s katerim Janša obilno hrani svoje nenasitne stvarne in izmišljene sledilce. Komunističnega nasilja več ne more biti. Obstaja pa realna možnost janšističnega nasilja, ki s preteklostjo nima ničesar skupnega. Ima pa veliko s prihodnostjo Janeza Janše in njegovih borcev.