Rizična skupina

V naše življenje se je iz neznanega izvora prikradla zahrbtna, zvita nanotvorba – virus, katerega poimenovanje se je spreminjalo odvisno od medijskega razumevanja pojava. Najprej je bil kovida-19, za katerega še danes morda kdo misli, da gre za nov tip avtomobila. Dogodki in krizni štab so me opomnili, da nisem več mladenič, ampak mlajši starček, ki spada v rizično skupino starih nad 70 let, in upokojenec.

V samoizolaciji sem čutil nemoč in vse večjo odrezanost od sveta. Še posebej z omejitvijo oziroma določitvijo nakupovalne ure med 8. in 10. uro. Počutil sem se segregiranega, bombardiranega s spletnimi objavami in forumsko kloako. Ob vseh zapisih in javnih nastopih so se mi porajale najrazličnejše misli, ki niso ravno v skladu z unificiranim kriznim komuniciranjem z ljudstvom. Tu in tam so privreli na dan nekateri spomini, kot je, na primer, NNNP (Nič nas ne sme presenetiti) in film Ni prostora za starce ali pa kruto romantični film o starih Inuitih, ki so se, ko je prišel čas, poslovili od družine in se »odpravili na goro«, kjer so umrli in postali hrana za tamkajšnje živali in se tako vrnili v naravni ciklus.

V prenesenem pomenu čutim neotipljivo tendenco, ki v tej srečni družini čistega neoliberalnega kapitalizma starejše ljudi »odpravlja v goro«, ker ogrožajo preživetje članov vesele družine, zbrane okoli finančne mize, odvisne od rasti donosov. Problem je, da abstraktna profitabilnost ni primerljiva s kruto naravo preživetja tam na severnem polu, kjer ta inuitski ritual ne obstaja več.

Pandemija je odlična podlaga za nov ciklus ekonomije obsega, klasičnega vodila za korporacije. Ciklusne krize so stalnica v občestvu. Kolikor vem, je o krizah prvi govoril že neki ruski carski ekonomist. Po njegovem izračunu se krize pojavljajo v ciklu petdeset let. Ampak to je bilo v 18. stoletju. Zdaj so cikli vse krajši. V 21. stoletju smo se nazadnje soočili z veliko finančno krizo leta 2008, ki nas je stala pet milijard. Zdaj se po dvanajstih letih soočamo z okužbeno krizo, ki jo povzroča agresivni virus, kar je falanga ekonomistov že prevedla v novo finančno krizo.



Iz pionirskih časov, ko so trgovali z živino (stock exchange) in zemljo Indijancev, je ostala institucija Wall Street z množico agencij investicijskih skladov, ki služijo s svetovnimi prepadi in dobrinami. Po principu catch the cash so začeli širiti svoje zaslužkarske aktivnosti po svetu z najrazličnejšimi abstraktnimi instrumenti, finančnimi derivati, ki so daleč od nekdanjega pogajanja za ceno živine. Rutinerjem v tem segmentu je že zdavnaj zmanjkalo svežih idej. Zemlja je zanje premajhna in se zato selijo v vesolje in v kriptovalute. Zato je na tej zemeljski skorji kriza koronavirusa več kot dobrodošla za ponovno, klasično denarno infuzijo v te sisteme. Mi smo tu samo privesek, »prekleti komunistični otok«, kamor se z veseljem iz malikovanih držav, na primer ZDA, vračajo izvrženi, socialno nezavarovani rojaki.

Ob branju poročil o okuženih in mrtvih se že pojavljajo takšne in drugačne projekcije ter seveda spet finančni nasveti, da je zdaj zaradi padajočih cen čas za nakup delnic (Buffet). Torej eni se mučijo s pomočjo prizadetim zaradi okužbe, pametni pa se medtem v miru ukvarjajo s špekulativnimi posli, ki jih kaos omogoča. Tudi v naših razmerah. Nič novega. Samo poglejte farse v zvezi z maskami in drugo zaščitno opremo. Nateg na nateg.

Glede na to je ministrova primerjava tega obdobja s časom osamosvajanja Slovenije sicer skrajno neokusna, vendar vsaj glede zaščitnih mask paradoksalno podobna obdobju osamosvajanja (orožje, tudi že pozabljene maske …)
Bravo, covid-19 ali sars-cov-2 ali ...? za to tiho revolucijo pri resetiranju Slovenije.