Prvič se zdravniki bojimo tudi zase in za svoje

Kritični dnevi – kot je bil naslov uvodnika v prejšnji številki Sobotne priloge – so mi dali misliti zanimive reči. Spomnili so me na besede, ki sem jih ob začetku epidemije covid-19 slišala kot zdravnica in ljubiteljica smučanja. V njih so se mešali strah, prizadetost in jeza na zdravnike, saj so ob zabavi na snegu dobili virus ter ga neodgovorno prenesli sodelavcem in bolnikom.

Samo naklonjenost usode je hotela, da me ni bilo med temi zdravniki. Pa tudi ne drugih članov ekipe, ki bi sicer v februarju tekmovala v Italiji na evropskem prvenstvu zdravnikov in zobozdravnikov v smučanju. Večina se je zaradi preveč dela v službah letos odločila izpustiti evropsko in iti le na svetovno. To ima daljšo tradicijo in številčnejšo udeležbo. Bilo bi konec marca v Avstriji. Dosedanje uvrstitve so nas posamično in tudi ekipno večkrat peljale na stopničke favoritov obeh prvenstev. Pred leti smo na svetovnem imeli celo najhitrejšo žensko na progi, zdravnico Romano Pintar, lani pa najhitrejšega moškega na progi, zdravnika in slovenskega olimpijskega tekmovalca Albina Tahirija.

Ali Žerdin v uvodniku z naslovom Kritični dnevi piše: »Osupljivo je, koliko oseb, ki so v slovenskih žariščih okužb z virusom sars-cov-2, prihaja iz zdravniških oz. zdravstvenih vrst. Večinoma se niso okužili na delovnem mestu, med opravljanjem svojega poslanstva, temveč med potovanji po območjih, kjer je epidemija že ušla izpod nadzora.« Da smo v zdravstvu tudi ljubitelji športa, je spodbudno. Skrbimo za zdravje. Nekateri ljubijo šport na drug način, prosto po dr. Ruglju na kavču s čipsom in pivom gledajo nogomet ali pa smučanje ali skoke, ni važno. Angleška raziskava študentk medicine je pokazala, da so bile najuspešnejše študentke tudi najboljše športnice. Šport razvija telo, tudi možgane. Tako pravi znanost.



Nekateri zdravniki smučarji so ob povratku pomislili na možnost okužbe. Odgovornim so postavili vprašanje, kaj storiti. Naj gredo delat, če se počutijo dobro in nimajo znakov bolezni! In so šli. Delat – in ob tem prenesli okužbo sodelavcem in bolnikom, še pred ali ob pojavu bolezenskih znakov in simptomov. Okužbo so v Slovenijo prinesli tudi drugi, ki pa niso šli takoj na odvzem brisov. Zakaj bi, saj niso imeli večjih težav. Navodila, komu, kje in kako vzeti bris, so se spreminjala. Se tudi v nadaljnjem poteku spreminjajo. A mnoge med nami je v tistih prvih dneh odnos inštitucij prizadel. Primerjali smo ga s tem, da so, na primer, v Angliji, Švedski, Poljski zdravnike prvega nivoja povsem izločili iz jemanja brisov, že v začetku epidemije so določili posebna mesta odvzema. S tem so ščitili pred okužbo tako zdravstvene delavce kot tudi paciente na primarnem nivoju.

Ob e-komunikaciji med člani Sekcije za primarno pediatrijo dobivam dnevno po več deset pisem. Od najbolj svežih prispevkov najvišjega strokovnega ranga in tekočih navodil stroke, na primer navodila razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo z dne 17. marca ali dan za tem spodbudnega pisma mag. Matjaža Homška, predsednika Združenja za pediatrijo (»Primarna pediatrija je prva linija obrambe; kar bo tukaj pravočasno in strokovno rešeno, bo razbremenilo sekundarni in terciarni nivo.«) – pa do obupanih prošenj za pomoč, kako se, na primer, spopasti z očali, ki se rosijo in zelo omejujejo vid, do pošiljanja povezav na zanimive prispevke iz dnevnega časopisja, včasih že pred sedmo uro zjutraj, včasih tudi sredi noči. Ko bo odkrito cepivo, bo to zagotovo takoj objavljeno tudi na obsežnem portalu znanstveno preverjenih informacij o vseh cepljenjih. Za zdaj v naše e-predale prihajajo strokovna obvestila o tem, kako blizu temu je znanost.

Kar ne morem verjeti, kako izjemno angažirane, razgledane, informirane in pogumne so moje kolegice in kolegi po vsej Sloveniji. Tudi z odličnim smislom za humor. Na primer: Ali naj v zaščitna očala, ki se rosijo, kar pljunejo kot ob potapljanju!? Ali z jezo, ki se je po prvem sestanku kriznega štaba v dragih zaščitnih maskah znašla v javnosti. Kot karnevalski fotoshooting nove vlade, je bil komentar nekaterih. Vsekakor ob spoštovanju simbolike sporočila, a na terenu sredi mrzličnega iskanja in razvrščanja zaščitne opreme in sredi izjemno zahtevnih poskusov za ločevanje zdravih, bolnih, poškodovanih in drugače okuženih. Tudi ob zavedanju, kako nujno je ponavljati lekcije zmanjševanja prenosa okužbe. To v otroških ambulantah sicer počnemo vsakodnevno. Statistike so namreč porazne. Spomnim se raziskave izpred mnogih let. Na velikem mednarodnem letališču so šteli, koliko odraslih si po uporabi WC-ja umije roke. Po oddaljenem spominu: dobrih 30 odstotkov moških in okrog 60 odstotkov žensk. Bo bolje, ko nas bodo kritični časi prevzgojili?



Tokrat se prvič bojimo tudi zase in za svoje, je na internetni povezavi za bliskovito izmenjavo informacij in mnenj zapisala ena od kolegic. Zaščitne opreme ni dovolj. Ponekod so jo ogroženim zdravnikom solidarno ponudili kolegi zobozdravniki.
Strategija obvladovanja covida-19 predvideva, da se starejše in kronično bolne zdravnike ščiti z ustreznim razporejanjem. V prve bojne vrste se razporeja mlajše.

Ko sem bila mlajša, sem najine tri otroke večkrat puščala v varstvu moževih staršev. Moji starši so bili takrat že pokojni. Nonota in nono so v času rekonvalescence kdaj pa kdaj tudi okužili, kot sva ob varovanju vnuka midva z možem oba dobila pljučnico, še prej pa otrokovi starši. Podobno se dogaja v mnogih družinah zdravnikov. Takrat še nisem vedela, da mi je po okužbi pljuč v zgodnjem otroštvu ostala okvara. Takrat sem bila voljna slediti poslanstvu prvih bojnih vrst. Kako bi, še mlada, nekadilka in športnica, prenesla morebitni stik z novim virusom, s takrat še neodkrito boleznijo pljuč?

Zdaj sem v samoizolaciji. Če odmislim realnost, lahko uživam. Po Viktorju Franklu v naravi, umetnosti, vrhunskih doživetjih in humorju. Tudi v humornem posnetku Koronavirus po italijansko, ki ga je na spletu odkril prijatelj Matevž.
Kdo si bo milil roke vsaj 20 sekund, kot bi dvakrat pel do konca Vse najboljše za te …?
Pravilno milil, ne samo umil. Umiti si roke ni zamudno. Tudi za Pilata ni bilo.