Galerija
Pozicija, opozicija, covid-19
Zakaj naj bi bilo nevarno pritegniti vojake v pomoč civilnim aktivnostim (npr. preobremenjenim, izčrpanim policistom in drugim)?
Zanimiva je miselnost mnogih v množici, ki kljub resnosti, ko pred našimi pragi zaradi covida-19 umirajo ljudje, ne doumejo potrebnosti hitrih in drastičnih ukrepov. Foto Dejan Javornik
Prav je, da opozicija na vseh nivojih vladanja gleda poziciji pod prste, jo nadzoruje, javno kritizira, kadar so akcije pozicije napačne, slabe.
Imam pa občutek, da so v vsem času samostojne Slovenije opozicije nasprotovale predvsem, da se pozicije ne bi očitno preveč dobre izkazale volilnemu telesu – čeprav v resnici preveč dobre tako in tako nikoli niso bile in niso mogle biti. Potem ko se sestavita pozicija in opozicija, bi oboji morali konstruktivno sodelovati v korist Slovenije. Drugačno obnašanje naj bi volivci »nagradili«. Šele največ dva meseca pred volitvami naj bi vsaka izmed strani, to je političnih strank, na vse pretege hvalila vsaka svojo malho.
Imamo pregovor, ki pravi: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Zdaj, v času agresivne pandemije, je hitro ukrepanje neizogibno. Ne razumem kritik tistih politikov, ki se tudi v tem stanju sklicujejo na normalno predpisane dolgotrajne postopke. Nezaupanje je destruktivno. Če vrhunsko izobraženi pravnik ve, da neki na hitro sprejet postopek ni po vseh zakonih, naj predlaga konkreten in točen postopek, kako nekaj hitro in učinkovito izvesti, ne pa da v javnem glasilu na široko razglablja o svojih nedorečenih modrovanjih. Če znaš, s svojim znanjem pomagaj, izkaži dejansko odgovornost!
Zakaj naj bi bilo nevarno pritegniti vojake v pomoč civilnim aktivnostim (npr. preobremenjenim, izčrpanim policistom in drugim)? Ali naj se vojaki le plazijo po zemlji, čez trenažne ovire, sestavljajo in razstavljajo orožje ter opremo ali pa naj bodo tudi v pomoč v izjemnih razmerah – v mejah svojih preteklih ali za dane razmere z dodatnimi inštrukcijami pridobljenih usposobljenosti? Mislim, da bi že v normalnih razmerah z nekaj svoje strojne opreme vojska lahko koristno konkurirala v gradbeništvu, na primer, vojaki bi se pri tem v realnosti vrhunsko usposabljali v ravnanju s to opremo in nekaj zaslužili, za dobro delo pa bi posamezniki dobili kakšno nagrado. V izrednih razmerah nezreli pomisleki in obotavljanja niso pošteni, strah pred avtoritarnostjo ni opravičljiv.
Zanimiva je miselnost mnogih v množici, ki kljub resnosti, ko pred našimi pragi zaradi covida-19 umirajo ljudje, ne doumejo potrebnosti hitrih in drastičnih ukrepov, pa čeprav niso vedno vsi optimalni. Ne upoštevajo samoizolacije. Spomnim se 11. septembra 2001 v ZDA: na vprašanje, ali daje prednost osebni varnosti ali svobodi, se je Američanka odločno opredelila za svobodo – za moje pojme nespametno. Jaz vsaj se ne čutim svobodnega, če mi ni zagotovljena minimalna varnost. Ni svobode, ni človekovih pravic brez varnosti.
Ko izredne razmere minejo, mora naša družba zaživeti bolj demokratično, bolj pošteno, kot je to bilo pred nastopom pandemije – nas bo sedanja izkušnja, kriza česa naučila, izučila?
Imam pa občutek, da so v vsem času samostojne Slovenije opozicije nasprotovale predvsem, da se pozicije ne bi očitno preveč dobre izkazale volilnemu telesu – čeprav v resnici preveč dobre tako in tako nikoli niso bile in niso mogle biti. Potem ko se sestavita pozicija in opozicija, bi oboji morali konstruktivno sodelovati v korist Slovenije. Drugačno obnašanje naj bi volivci »nagradili«. Šele največ dva meseca pred volitvami naj bi vsaka izmed strani, to je političnih strank, na vse pretege hvalila vsaka svojo malho.
Imamo pregovor, ki pravi: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Zdaj, v času agresivne pandemije, je hitro ukrepanje neizogibno. Ne razumem kritik tistih politikov, ki se tudi v tem stanju sklicujejo na normalno predpisane dolgotrajne postopke. Nezaupanje je destruktivno. Če vrhunsko izobraženi pravnik ve, da neki na hitro sprejet postopek ni po vseh zakonih, naj predlaga konkreten in točen postopek, kako nekaj hitro in učinkovito izvesti, ne pa da v javnem glasilu na široko razglablja o svojih nedorečenih modrovanjih. Če znaš, s svojim znanjem pomagaj, izkaži dejansko odgovornost!
Zakaj naj bi bilo nevarno pritegniti vojake v pomoč civilnim aktivnostim (npr. preobremenjenim, izčrpanim policistom in drugim)? Ali naj se vojaki le plazijo po zemlji, čez trenažne ovire, sestavljajo in razstavljajo orožje ter opremo ali pa naj bodo tudi v pomoč v izjemnih razmerah – v mejah svojih preteklih ali za dane razmere z dodatnimi inštrukcijami pridobljenih usposobljenosti? Mislim, da bi že v normalnih razmerah z nekaj svoje strojne opreme vojska lahko koristno konkurirala v gradbeništvu, na primer, vojaki bi se pri tem v realnosti vrhunsko usposabljali v ravnanju s to opremo in nekaj zaslužili, za dobro delo pa bi posamezniki dobili kakšno nagrado. V izrednih razmerah nezreli pomisleki in obotavljanja niso pošteni, strah pred avtoritarnostjo ni opravičljiv.
Zanimiva je miselnost mnogih v množici, ki kljub resnosti, ko pred našimi pragi zaradi covida-19 umirajo ljudje, ne doumejo potrebnosti hitrih in drastičnih ukrepov, pa čeprav niso vedno vsi optimalni. Ne upoštevajo samoizolacije. Spomnim se 11. septembra 2001 v ZDA: na vprašanje, ali daje prednost osebni varnosti ali svobodi, se je Američanka odločno opredelila za svobodo – za moje pojme nespametno. Jaz vsaj se ne čutim svobodnega, če mi ni zagotovljena minimalna varnost. Ni svobode, ni človekovih pravic brez varnosti.
Ko izredne razmere minejo, mora naša družba zaživeti bolj demokratično, bolj pošteno, kot je to bilo pred nastopom pandemije – nas bo sedanja izkušnja, kriza česa naučila, izučila?
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji