Požarna varnost v domovih za starejše

Kakšna je požarna varnost v domovih za mladino, je bilo ravnokar razkrito. Ni je, posebno ne v starejših stavbah. In kakšna je požarna varnost v domovih za starejše? Ni je, posebno ne v starejših stavbah!

Menda zakon za stavbe starejšega datuma ne predpisuje javljalnikov požara, senzorjev za zaznavo dima, pomožnih stopnic … Imajo, kar pač imajo oziroma nimajo. In potem se sredi noči zgodi tragedija, vsepovsod je dim, gori, prostori postanejo neprehodni, izhoda ni, dihanje oteženo, edina možnost skok čez okno, kot smo brali ob požaru v dijaškem domu.

Ob bok temu se takoj postavi vprašanje, kako je v resnici urejena požarna varnost in vse alarmne naprave v domovih, kjer živijo starejši ljudje. V teh ustanovah odgovorni zagotovo sledijo isti zakonodaji, sem ter tja imajo kakšen gasilni aparat, ki pa nihče od prebivalcev niti dvigniti ne zmore. Precej verjetno je, da so mnogo kje brez prepotrebnih alarmnih naprav, zasilnih stopnic (ki so prosto dostopne in odklenjene), brez senzorjev za dim in brez škropilnih stropnih naprav, pa verjetno tudi brez sirene. Poleg tega pa tudi delavcev ni dovolj, posebno ponoči, ko je za več nadstropij zadolžena ena sama oseba! In kaj lahko ta edina oseba naredi? Pokliče gasilce in policijo ter zmoli Oče naš.

Zakaj vsakokratna politika dovoli, da prihaja do takih nevarnih situacij, da se lahko odgovorni celo branijo z zakonom, češ, saj tako piše in mi delamo po veljavnih predpisih? Zakaj se državljane izpostavlja nesrečam in tragedijam in zakaj se šele takrat, ko so žrtve ali kdo umre, popravi zakonodajo in poskrbi za varnost? Ali smo res taki sadisti, da nam igra s človeškimi življenji dviguje adrenalin in zamegljuje odgovornost? Smo si zmožni predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi zagorelo v prostorih kjer živijo starejši onemogli, bolni ljudje, ki ne hodijo, ljudje, ki ne slišijo, ki nimajo niti glasu več, da bi klicali na pomoč? Zogleneli bi.

Zanimivo pa je, da vsaka požarna vaja uspe, ampak zavedati se je treba, da tudi požar.