Povezati »zadeve« Mahnič, Radonjić, Novič, Accetto, Jaklič …

Gotovo je to, kar vse te zadeve (in še marsikakšno) povezuje, vedno večje nezaupanje velikega dela javnosti v naše sodstvo, vključno z ustavnim sodiščem (US). Do številnih njegovih odločitev – in tudi do splošnega stanja v njem – v zadnjih dvajset letih sem bil sam najbrž precej bolj kritičen kot marsikdo od tistih, ki so zdaj od vpitja o krivosodju »napredovali« že do zmerjanja ustavnega sodišča z mafijo.

O sodstvu sem pisal – v člankih in pritožbah – tako ostro, da sem se tudi sam že soočal z očitki, da sem pri tem žaljiv, a sem na to vedno odgovarjal: pa me kaznujte, če tako mislite, da bom potem od ustavnega ali celo evropskega sodišča (ESČP) lahko zahteval, naj pove, ali je bil moj način izražanja res žaljiv ali ne.

Enako stališče zdaj zastopam nasproti tistim, ki nasprotujejo, ko se zdaj sam zavzemam za kaznovanje, za začetek vsaj simbolično, skrajno nedopustnega žaljenja ustavnega sodišča z mafijo. Sem namreč zagovornik ostre, vendar spodobne kritike slabosti in napak v našem sodstvu. Če pri izražanju te kritike posamezniki prestopijo meje spodobnosti, je to zame skrajno nezaželen znak nizke stopnje njihove kulture, ni pa to kaznivo, razen morda v povsem izjemnih primerih. Precej drugače pa je, če to pride iz ust predstavnikov najvišjih državnih organov. Tem namreč ustava zapoveduje (ne sicer izrecno, a po široko sprejeti interpretaciji, kaj pomeni ustavno načelo delitve oblasti) ustavno dolžnost medsebojnega spoštovanja.

To ustavno zapoved je poslanec Mahnič, govoreč kot predstavnik preiskovalne komisije parlamenta kot celote, povsem jasno prekršil že s tem, ko je izjavil, da bo zanj sporno odločitev US samo upošteval, spoštoval pa ne. Odgovor na vprašanje, kako potem ovrednotiti njegovo označitev ustavnega sodišča za mafijo, bi moral biti potem zelo preprost – a očitno pri nas s pravno kulturo še nismo tako daleč, še niti med profesorji ustavnega prava ne (eden temu celo nasprotuje, skoraj vsi drugi pa pri tem le molčijo).



Kaj pa reči k zadnjemu komentarju Zvjezdana Radonjića (Delo, 23. novembra, stran 10)? Da je ta sodnik, ki je nekatere svoje kolege sam že javno ozmerjal z izrazi kot, na primer, »bestialna, psihopatska pogačnikova udbo-mafijska pobuda«, »likvidatorji, satrapi srednjeveškega aziatsko-predinkvizicijskega tipa« in podobnimi, zdaj k polemiki Krivic-Toplak pripomnil, da po njegovi oceni »sami izrazi niso tako zelo pomembni, precej pomembnejša je vsebina, poanta izrazov«, seveda ni presenetljivo – je kar logično in dosledno.

Da ni sprejemljivo, pa ne bom ponavljal. Le to bom ponovil, če je kdo pozabil, kar sem v Delu zapisal že pred mesecem dni: »Tudi če se je sodnik Radonjić še tako hudo pregrešil zoper nesporna pravila sodniškega ravnanja in obnašanja, to ne more spremeniti bistvenega spoznanja, … da obtoženemu Noviču krivda vsekakor ni bila dokazana in da ga je zato v vsakem primeru treba oprostiti.«

Zaradi prostorske omejenosti takih kratkih zapisov tu žal ne morem nadalje pojasnjevati naslova tega prispevka Povezati »zadeve« Mahnič, Radonjić, Novič, Accetto, Jaklič … – a upam, da že zgoraj zgolj nakazana povezava le prvih od teh treh zadev pokaže, na kaj pri tem mislim: na to, da utemeljenih razlogov za kritiko našega sodstva gotovo ne manjka – da pa je eno argumentirana kritika teh slabosti, nekaj drugega pa je zmerjanje sodišč.

Za »navadne« državljane so grobe žalitve sodnikov in sodišč »samo« nekulturne, a praviloma niso kaznive – medsebojnemu zmerjanju nosilcev oblasti med seboj bi pa bilo treba odločno narediti konec. Hkrati pa seveda precej hitreje in odločneje popravljati in odpravljati vse tisto, kar številne ljudi pri našem sodstvu upravičeno razburja.