Hudo zavajanje o sodbi evropskega sodišča

Prof. dr. Jurij Toplak je tokrat žal preveč hitel. Ne da bi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Karacsonyi iz leta 2016 dobro prebral, zatrjuje, kako da je to sodišče tam odločilo, »da opozicijski poslanec sme oblast označiti za mafijo«. Sodba je v resnici bistveno drugačna.

Že sam je (pravilno) napisal, da je v tistem primeru šlo za madžarske poslance, ki so »kritizirali parlamentarno večino in vlado« - in ti so v tem kontekstu, torej v kontekstu parlamentarne borbe med vlado in opozicijo, za večino uporabili izraz »mafija« - medtem ko gre v našem »primeru Mahnič« za nekaj popolnoma drugega: ne za vprašanje, kaj si politični nasprotniki med seboj lahko rečejo v parlamentarnih razpravah (pa še tam je ESČP priznalo madžarskemu parlamentu pravico, da bi tiste opozicijske poslance sicer smel kaznovati – kot kršitev pa je ocenilo to, da se ob izreku tiste denarne kazni zoper obtožbe niso mogli braniti). Pri nas pa sploh ne gre za to, ampak za vprašanje, ali sme poslanec kot predstavnik parlamenta kot  celote (oziroma njegove preiskovalne komisije) ustavno sodišče, torej organ, ki je po ustavi pristojen za presojo ustavnosti aktov parlamenta, označiti za »mafijo« - v nasprotju z ustavo, ki najvišjim državnim organom zapoveduje njihovo medsebojno spoštovanje.



Če bo v našem primeru poslancu Mahniču najprej parlament odvzel imuniteto in če bo nato dobil od sodišča za tako grobo žalitev primerno kazen, se bo zoper to seveda lahko pritoževal doma vse do Ustavnega sodišča in nato še na ESČP, česar vsega bi si jaz sam zelo želel, ker sem trdno prepričan, da bo ESČP – tudi na podlagi svojih stališč v sodbi v tisti madžarskim zadevi – potrdilo, da taka kazen nikakor ne more pomeniti kršitve poslančeve svobode govora. Kot že iz tiste sodbe ESČP jasno izhaja, ta svoboda govora namreč niti v parlamentarnem boju med večino in opozicijo ni neomejena, še toliko manj pa v razmerju med parlamentom in sodno oblastjo. Kdor se bo potrudil prebrati tisto sodbo ESČP (najde jo lahko na spletni strani ESČP, geslo »hudoc«, št. sodbe 42461/13,  Karacsonyi and others v. Hungary) bo gornje lahko sam uvidel in presodil.

 In še nekaj, da mi ne bi kdo očital, da z gornjim skušam ubraniti naše tožilce suma, da so v zadevi Kangler ravnali nezakonito: če parlamentarna preiskovalna komisija (ali kdorkoli drug) najde dovolj argumentov za utemeljen sum, da je kakšen tožilec pri tem zagrešil kaznivo dejanje, naj vloži zoper njega (ali njih) kazensko ovadbo – in če bi jo tožilstvo zavrglo, lahko z dejanjem prizadeti kot subsidiarni tožilec sam sproži kazenski postopek. In če bi potem sodišče (recimo pristransko, nepošteno, nezakonito) tako obtoženega tožilca oprostilo, bi pa ta zadeva potem lahko šla naprej vse do Ustavnega sodišča – in na koncu, če bi bilo treba, še do ESČP. To je pot, po kateri se v pravni državi in med razumnimi ljudmi razrešujejo taka vprašanja – ne pa z nezrelim (da ne uporabim kakšne hujše besede) zmerjanjem ustavnega sodišča z mafijo.