Pomisleki po dirki v Franciji: kolesarjenje ali mučenje?

Marsikdo z veseljem vsako leto spremlja kolesarsko dirko po Franciji. Tudi sam sem med njimi – pravzaprav sem bil, kajti zadnje čase me je začelo motiti toliko stvari, da sem slišal le na koncu rezultat in nič drugega.

Pa se lotimo bistva problema. Najprej je problematičen čas dirke. Začne in nadaljuje se julija, v najbolj vročem delu leta. Zato kolesarji garajo in se potijo ter bijejo boj z vročino in ne s hitrostjo, močjo in nasprotniki. Ne vem, ali so si tak termin izmislili ljudje, ki niso nikdar resnično dirkali. Naslednji problem je varnost kolesarjev, saj mi ne gre v glavo, kako lahko dovolijo, da gledalci prosto stopajo na cesto, kjer poteka dirka: letos na primer neka ženska, ki se je postavila pred kamere in ploskala, sočasno pa stala na progi, da bi se lahko vanjo zaletel kolesar. Tretji problem je spet pri organizatorju, ki ne pripravi proge, da bi bila varna. V mislih imam dogodek, ko se je na pot privalila kepa sena ali kar je že bilo tisto. Zaradi tega je padel Primož Roglič in se tudi precej poškodoval. Če bi bila zakonodaja pravična, bi mu morali priznati tiste sekunde, ki jih je izgubil, medtem ko je čakal na novo kolo. Bil pa je še neki mali incident, ko se je kolesar zaletel v avto, ki se je motovilil med kolesarji. Nekaj pa je pri tem imel tudi motorist, ki slika dogajanje ali karkoli.

Od česa je torej odvisna zmaga ali vsaj dober rezultat? Seveda od moči kolesarjev in njihove pripravljenosti. A kaj storiti v primeru smole, ki jo je imel Primož Roglič? Ali tiste nore ženske, ki skače na cesto? Te zgodbe ne motijo samo mene, vendarle pa večina pravi, kaj hočemo, tak je zakon in pika. Ne vem pa, zakaj bi bilo organizatorjem tako težko prestaviti dirko na september, pa naj se potem kolesarji spopadejo med seboj na moč in na hitrost in na pripravljenost. Mene pa te drobnarije ali velike »šlamparije« odbijajo.

Karkoli je ali bo, pa lahko čestitamo svojim kolesarjem, še posebej Pogačarju, in če ne bi Roglič padel, bi se morda neke stvari odvijale povsem drugače. Sicer pa, ali je kdo pred štirimi ali petimi leti sploh lahko pomislil na drugo mesto Slovenca v končni razvrstitvi, kaj šele o dveh zaporednih zmagah – in če ne bi imel Pogačar nekaj smole, ko je v etapi za nekaj časa izgubil moč in tako izgubil primat, ki ga je imel do takrat ...