V prispevku z naslovom Trošimo vse več in hitreje (Delo, 29. julija, stran 3) o ekološkem dolgu planeta in naše države so odlično predstavljeni problemi zaradi vedno večje porabe virov, kot jih narava lahko pridela.

Slovenija je v ta dolg do narave letos vstopila že 27. aprila, lani 11. maja. Zato je zadnji čas, da se premišljeno obrnemo v pravo smer in stopimo skupaj naprej, da ne bomo zapravili bodočnosti zase in še za prihodnje rodove! Politiki so prepogosto obrnjeni v preteklost, zato se spotikajo na krtinah zgodovine, ne vidijo pa brezen, pasti, plazov in ne pravih priložnosti pred seboj. Preganjajo se sami med seboj zaradi zgodovine, ki je za vedno končana. Nauke zgodovine vgradimo v izobraževalne in vzgojne programe, od oblasti pa zahtevajmo strategijo za prihodnost!

Strategija razvoja za prihodnost je najbolj zahtevna naloga za vsako podjetje in lokalno skupnost, kaj šele za državo in za skupnost držav in sveta. Zato naj to nalogo za našo državo prevzame na novo ustanovljeni svet, v katerem bodo najbolj uspešne in ugledne osebnosti iz akademije znanosti in umetnosti ter z univerz, inštitutov in iz gospodarstva doma in po svetu – seveda pa brez vseh vrst lažnih prerokov iz domačih skvotov in iz tujih gnezd. Ob tej pobudi recimo temu izboru kar Strateški svet za trajnostni razvoj RS. Naj za to navedem vsaj nekaj načel in področja strategije.

Podnebne spremembe zahtevajo ukrepe, da preprečimo vedno večje škode in da vsaj omilimo posledice: z razogljičenjem gospodarstva, s trajnostno mobilnostjo, z ukrepi zaradi suš, pozeb, viharjev in poplav, za kar že plačujemo vedno več, zato pa imamo vedno manj za znanost, zdravstvo, izobraževanje, kulturo … Nujno potrebujemo coniranje prostora na ravni države, na podlagi tega še coniranje prostora na pokrajinski in lokalni ravni, glede na trajnostno rabo: za ekološko in drugače pridelano zdravo hrano, za prometne koridorje, zavarovana območja narave v rangu krajinskih in regijskih parkov po programu iz leta 1995, za upravljanje in gospodarjenje z gozdovi ne glede na lastništvo zaradi varstva pred vremenskimi ujmami, čiščenja zraka, varstva izvirnih voda in zemlje za pridelavo hrane, življenjskega prostora za večino prosto živečih divjih živali … Nujno je zagotoviti policentrični razvoj države s cilji ohranjanja podeželja – z obrati za predelavo lesa in za druge dejavnosti, izobraževalne in kulturne ustanove, bančne in poštne storitve, turizem …

V postopku osamosvojitve naše nove države so bile nujne sprotne in hitre odločitve. Nato pa so se zelo različne vladavine kar četrt stoletja odločale na vseh področjih življenja in dela sproti in po svojih interesih ter po zahtevah tujega kapitala. Zato smo zdaj tako podložni tujim interesom. Kar ne bo uspelo doseči našim vladarjem pri trajnostnem gospodarjenju in pri sožitju z naravo na državni, pokrajinski in lokalni ravni, bo uspelo uničiti brezciljnemu času, ki je še pred nami in pred bodočimi rodovi.