Po prvem preizkusu na maturi: Kaj je narobe z odraslimi?

Maturitetni esej, prva preizkušnja dijakov v obsežnem nizu pisnih in ustnih izpitov, je zaradi obsežnosti snovi in predvsem zahtevnega popravljanja, ki zahteva svoj čas, postavljen že na začetek meseca maja. Pomeni uvod v maturitetno izpitno obdobje, ki zaokroža štiriletno gimnazijsko izobraževanje. Matura je nekakšna krona gimnazijskega šolanja, saj je od njenega poteka in izkupička odvisno nadaljnje šolanje dijakov oziroma možnost vpisa na želeno fakulteto.

Predmet slovenščina je sestavljen iz treh delov, dveh pisnih in ustnega. Prvi, najzahtevnejši in z največ točkami, je esej, ki gradi polovico končne ocene pri predmetu slovenščina. Zahteven je zato, ker se dijaki poglabljajo v vsaj dve obsežni pripovedni deli ali štiri dramska dela s precej zahtevno vsebino, kot jo letos prinašajo: Sofoklova in Smoletova Antigona, Grumov Dogodek v mestu Gogi in Ibsenova Nora.

Zato dijakom pomeni pravo olajšanje, ko se na začetku maja razbremenijo tega obsežnega kolosa snovi, da jim ostane dovolj moči in časa še za zaključevanje ocen in pripravo na naslednje maturitetne izpite. Pomembno je, s kakšnimi občutki se srečajo ob prvem resnem preizkusu na maturi. Jim potrdijo način pripravljanja ali jim pustijo občutek, da so bili pri tem neuspešni, neučinkoviti, da priprave niso šle v pravo smer. Ker so vsa štiri leta gimnazijskega izobraževanja podrejena temu kronskemu dejanju, maturo vsi, dijaki in učitelji, skrajno resno obravnavamo, saj je od uspeha marsikaj odvisno, zato to pričakujemo tudi od načrtovalcev maturitetnih izpitov.

Letošnji esejski uvod v maturo je dijakom in učiteljem prinesel presenetljivo in neprijetno sporočilo, ki si ga še nismo prav dobro razložili. Po letu dni poglobljenega dela dijakov in profesorjev ob zahtevnih dramskih delih, za katere je bilo treba mlade navdušiti, jim jih približati, aktualizirati, da so lažje ponikali vanje in da so se jim na koncu, vsaj nekaterim, celo priljubila. To so dramska dela, ki odpirajo številna vprašanja o položaju posameznika v družbi, o odnosih med spoloma, o položaju ženske v družini in družbi, o iskanju svojega jaza, o smislu, ki ga iščemo in navsezadnje najdemo tudi v literaturi. O vsem tem smo se pogovarjali pri letošnjih urah slovenščine in ni nam bilo dolgčas. Vse te teme, ki so jih odpirale klasična tragedija, naturalistična, eksistencialistična in meščanska drama, smo se trudili postavljati v sodoben čas. Skozi svet osrednjih likov spoznavati svojega in s tem bolje razumeti sebe in svet.

Predmet slovenščina je sestavljen iz treh delov, dveh pisnih in ustnega. Prvi, najzahtevnejši in z največ točkami, je esej, ki gradi polovico končne ocene pri predmetu slovenščina. FOTO: Leon Vidic/Delo

Neskončno zanimive teme so se odpirale pred nami in zadnjo uro pred esejem smo se poslovili s spodbudno mislijo, da nikoli vsega ne znamo, a štiri taksonomske stopnje esejskega pisanja in vsebino dram vendarle obvladamo, zato ni bojazni, da ne bi nestrpno pričakovali trenutka, ko bomo lahko znanje po esejskem diktatu zlili na papir. Kako smo se motili, mi je kmalu po končanem eseju potrdilo elektronsko sporočilo moje dijakinje, ki ga v celoti navajam: »Iskreno imam zelo mešane občutke, sem bila malo razočarana nad naslovom 'Ali je večje zlo živeti v Gogi ali v Tebah', kako so od vseh dobrih tem dobili ravno dogajalni prostor, na katerega se je navezoval celoten esej … na začetku sem se lovila, ker me je šokirala tema, saj sem imela drugačna pričakovanja, ampak potem je nekako steklo do konca.«

In potem so tudi mene spreleteli mešani občutki, ali naj bom ponosna na svojo dijakinjo, ki je tako dobro povzela nenavadnost izbire osrednje teme, ki se je v podobi dramskega prostora vlekla skozi vsa navodila, ali naj se milo rečeno čudim, od kod predmetni komisiji za slovenščino nuja, da dijake potiskajo v razpravljanje o štirih dramah skozi skrajno literarnoteoretsko prvino, kot je dramski prostor. Kako ob dramah, ki ponujajo veliko več vsebine, o kateri bi dijaki z veseljem in predvsem z lahkoto pisali, saj so jih dobro poznali, ker smo jih prečesali po dolgem in počez. Sprašujem se, ali ni naš šolski sistem že usvojil pedagoškega načela iskanja znanja, in ne česa drugega.

Ali smo kot odrasli ljudje res tako majhni, da moramo mladim vedno znova dokazovati, da ne znajo, da ne zmorejo, da niso dovolj dobri? Kaj je narobe z nami odraslimi, da ne zmoremo sestaviti esejskih navodil, ki bi gimnazijce na krilih ponesla skoznje, da bi lahko uveljavili svoje znanje, da bi jim dali potrditev, da je bilo štiriletno navduševanje za branje pri slovenščini smiselno? In se še naprej sprašujem, zakaj ne prenesemo mladih, ki zacvetijo, ki zmorejo, ki nas presežejo. Kako temno sporočilo o nas in svetu, v katerega se spuščajo, smo jim dali, ko smo jim za prvi preizkus iz maternega jezika postregli z literarnoteoretskim pogledom na štiri vsebinsko zahtevne drame in jim nismo dali priložnosti razmisleka o temah, ki so jim blizu in poznane? Ampak smo jih potiskali v suhoparno situacijo opazovanja tako vsebinsko polnih dram skozi dramski prostor.

Državna maturitetna predmetna komisija iz slovenščine ni naredila zrelostnega izpita. Žal mi je tudi zanjo, ne samo za mlade! In to v časih, ko se nam postavljajo številna vprašanja, kaj se dogaja z mladimi. Čas je, da se vprašamo, kaj je narobe z odraslimi.