Pecunia non olet, denar ne smrdi

Stari Rimljani so človeštvu zapustili vrsto misli in izrekov, uporabnih in primernih za vse čase in vse narode. Ta hip, se mi zdi, da je za Slovence najbolj aktualen rek Pecunia non olet (Denar ne smrdi). Ko se kregamo zaradi kanala C0 (»drekovoda«) prek pitne vode, se zdi, da bolj ustrezne oznake za ta naš problem preprosto ni. Samo za denar gre v tem primeru, denar, ki pa seveda tudi v tem primeru ne smrdi.

Po svoje je že smešno, v resnici pa žalostno poslušati načrtovalce in izvajalce te kanalizacije, ki se trudijo prepričati javnost, da »imajo vsa dovoljenja za gradnjo kanalovoda« in da bo njihov »izdelek« prek ljubljanske pitne vode tudi povsem varen. Tako kot je v zvezi s tem še bolj žalostno izmikanje tistih politikov, ki imajo moč odločanja v rokah in v zvezi s tem ugotavljajo, da se tega projekta pač ne da ustaviti, če imajo »graditelji« pač vsa potrebna dovoljenja. Ampak: vsem nam je zdaj vendarle popolnoma jasno – v celoti in za zmerom varne kanalizacije prek pitne vode preprosto ni mogoče speljati. Če bo mogoče nam, ki to vodo zdaj še pijemo, nemara le uspelo, da bomo to počeli še nekaj časa, pa našim zanamcem to zanesljivo ne bo več dano.

Težko si je zamisliti večji zločin, kot da tistim, ki bodo prišli za nami, za zmeraj uničimo pitno vodo. Pri tem pa bi bilo v vsaki kolikor toliko normalni družbi popolnoma jasno, da nihče, prav nihče nima pravice nikomur in nikdar izdati kakršnega koli dovoljenja za uničenje pitne vode bodočim generacijam.

Fran Milčinski, pogrešamo te. Tvoji Butalci kričijo po nadaljevanju.