Osnovno šolstvo: kaj varuje ustavno sodišče?

Izobrazba je poleg zdravja najpomembnejša dobrina za vsakega človeka. Ustava naše države zagotavlja pravico do brezplačnega osnovnega izobraževanja. S pojavom zasebnih osnovnih šol, ki so sicer dobrodošlo dopolnilo javnim šolam, se postavlja vprašanje njihovega financiranja, kar že več kot desetletje razdvaja javnost glede njegove konkretne izvedbe. Ob tem je še nekaj vsebinskih vprašanj.

Prvo vprašanje je, zakaj hočejo nekateri starši izobraževati svoje otroke v zasebnih šolah in ne v javnih. Morda najdejo v njihovih specifičnih programih ustreznejšo nazorsko ali pedagoško usmeritev? Morda menijo, da imajo zasebne šole več notranje avtonomije pri organizaciji pouka in šolski disciplini? Ali pa večjo kvaliteto pouka? Vendar na kakšni osnovi, če imata obe vrsti šol isti učni program? Pred kratkim smo v Delu (16. julija) lahko prebrali o izjavi predsednika državnega sveta, ko je z večino glasov zavrnil zadnji predlog resornega ministrstva o plačevanju osnovnih šol, in sicer »da ni nič narobe, če dobimo zasebne šole, ki vpisujejo nadpovprečno kakovostne učence in se jim tam ponudi več znanja«. Nasprotno pa minister za izobraževanje poudarja, da naš sistem temelji na kakovostnem javnem šolstvu, ki je dostopno vsem in omogoča socialno napredovanje vsakomur.

Vsaka zasebna dejavnost je plačljiva. V zasebnih šolah starši zdaj plačujejo 15 odstotkov zneska do polnih stroškov šolnine za javni program, poleg tega še prispevajo šoli za njen specifični, razširjeni program, kot ga predpiše sama. Z njim zasebna šola nudi otrokom še razne dodatne dejavnosti in ugodnosti, kot so kulturne vsebine, potovanja, gostovanja in drugo. Morda bi si tega želeli tudi starši za svoje otroke v javnih šolah, vendar nimajo denarja za dodatno plačilo. Ker pa kot vsi starši v državi zagotavljajo financiranje osnovnega pouka ne le javnim, temveč tudi zasebnim šolam, praktično s tem omogočajo otrokom zasebnih plačnikov nadstandard, ki ga svojim otrokom sami ne morejo nuditi. Tako in na tej osnovi se začneta diskriminacija in segregacija otrok že ob vstopu v šolo.

Drugo vprašanje je, kaj pomeni »priznavanje javno veljavnega programa šole«. Ali to pomeni, da država priznava (nostrificira) program zasebnih šol kot veljaven? Ali pa to pomeni, da država poklanja zasebnim šolam program svojih javnih šol in jim nato še plačuje za njegovo izvedbo? In v čem je potem razlika med javno in zasebno šolo, če sta obe financirani iz javnega vira ali celo enako? Nedavno smo se v novinarskem prispevku (Delo, 13. julija) lahko seznanili z nekaterimi pomembnimi podatki o osnovnih šolah. Kot navaja avtor, imamo v Sloveniji v javnem šolskem programu 455 matičnih osnovnih šol in še 319 podružničnih. V iztekajočem se šolskem letu jih je obiskovalo 184.169 otrok, od teh le okoli 1650 zasebne šole. Edina zasebna šola, ki ji je država dodelila koncesijo in financiranje v celoti, je bila Waldorfska šola Ljubljana že leta 1991. Po novem zakonu iz leta 1994, ki je bil nato večkrat spremenjen in dopolnjen, država zasebnim šolam ne podeljuje več koncesij, temveč le ugotavlja javno veljavnost njihovega prijavljenega izobraževalnega programa ter jim plačuje zanj 85 odstotkov stroškov. Takšnih zasebnih šol je še pet. Država je lani porabila za osnovne šole 714 milijonov evrov, od tega je zasebnim dodelila 4,7 milijona evrov. Dve največji po številu učencev prejemata skoraj dve tretjini te vsote. Obe sta del zasebnih katoliških izobraževalnih ustanov, katerih ustanoviteljici in lastnici sta slovenski nadškofiji.



Kot piše avtor prispevka, ustavno sodišče navaja, da je leta 2011 kar 98,4 odstotka osnovnošolcev in srednješolcev obiskovalo javne šole, 0,9 odstotka državno financirane zasebne šole, 0,7 odstotka pa neodvisne zasebne, in da se razmerja v Sloveniji do danes niso bistveno spremenila. To pomeni, da je med davkoplačevalci, ki financirajo šolstvo, tako javno kot zasebno, skoraj 100 odstotkov staršev otrok v javnih šolah in manj kot odstotek staršev otrok v zasebnih šolah. Slednji zasebnim šolam plačujejo le 15 odstotkov stroškov za javna programa, dodatno pa financirajo še šolske nadstandardne programe. Tako so zasebne šole financirane štirikrat: dvakrat z javnim denarjem za oba javna programa in dvakrat z zasebnim denarjem staršev. Pri uveljavitvi popolnega, 100-odstotnega financiranja, bi zasebne šole prejele še okrog 830.000 evrov več davkoplačevalskega denarja.

Tretje vprašanje je praktična oblika brezplačnega zagotavljanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja po naši ustavi. Ustavno sodišče je že leta 2014 odločilo, da je sedanje financiranje zasebnih šol (85 namesto 100 odstotkov) kršitev ustavnega določila o brezplačnem osnovnem šolstvu in jo je treba odpraviti. Njegova zahteva temelji na tolmačenju 57. člena naše ustave, kjer piše, da je izobraževanje svobodno, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena je zapisano: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.« Po tem določilu je jasno, da je država pristojna za izvajanje tega ustavnega načela in ne zasebnik ali kdorkoli drug. Lahko pa država del svoje obveznosti poveri zasebniku v obliki koncesije, seveda pod svojimi pogoji in v okvirih, ki jih sama predpiše in zmore. Ustavno sodišče očitno tolmači, da nekatera ustavna določila za državo avtomatično veljajo tudi za zasebno. Morda bi bila namesto izraza zasebno res bolj primerna beseda privatno, za kar se zavzema jezikoslovec v Besedi tedna (Delo, 13. julija), saj izhaja iz latinskega privatus, ki izraža nanašanje na last posameznika in ne na družbeno skupnost.

Zahteva ustavnega sodišča za 100-odstotno financiranje tudi obšolskega, razširjenega programa, ki ga sicer šole morajo zagotoviti, ni pa obvezujoč za učence in je prosta izbira, ne more biti predmet 57. člena, ki zahteva financiranje iz javnih sredstev za obvezni del izobraževanja. Sklicevanje na absolutnost odločitve ustavnega sodišča pa ne more biti edini argument, saj celo pravna stroka priznava, da »so pravne norme pogosto na splošno opredeljene in jim je mogoče dati tak ali drugačen pomen« (Delo, 10. avgusta).

Nobenega dvoma pa ni o vsebini 7. člena naše ustave. Ta določa, da so država in verske skupnosti ločene. To preprečuje kakršnokoli njuno medsebojno odvisnost, pa tudi privilegije ali diskriminacijo na osnovi vere. Tako je izključeno ne le podpiranje, temveč tudi državno financiranje vseh verstev in njihovih lastnih dejavnosti. In ustavno sodišče je varuh tega določila.