Ortodoksne struje poskušajo monopolizirati psihoterapijo

Že površni bralci dnevnega tiska lahko prepoznajo, da se na področju normativnega urejanja psihoterapije pojavlja več deležnikov z različnimi pogledi, kaj psihoterapija je, kako naj bo organizirana, posledično pa tudi, kateri od ponujenih načinov ureditve področja psihoterapije bo resnično zagotavljal kakovost, varnost in dostopnost psihoterapije vsem, ki jo potrebujejo.

V času, ko se Slovenija sooča z veliko krizo na področju varovanja duševnega zdravja, ko ljudje mesece in leta čakajo na prvo obravnavo, smo priča trdovratnemu zagovarjanju obstoječega stanja, ki ga širijo predvsem predstavniki zbornice kliničnih psihologov, Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo ob podpori razširjenih strokovnih kolegijev za področje (otroške) psihiatrije in klinične psihologije skupaj z nekaterimi društvi in inštituti, ki delujejo blizu zdravstva ter nekaterih zdravstvenih ustanov. Zaradi strokovno zastarelih stališč jih lahko poimenujemo »ortodoksna struja«. Ponovno so jih izrazili na tiskovni konferenci 6. novembra in v javnih medijih.

Dejstvo je, da se je zadnjih dvajset let, če ne še več, področje psihoterapije zunaj zdravstva razvijalo samoniklo, sledeč potrebam življenja, mimo pozornosti in interesa uradnih institucij ter ob pasivnosti in samozadostnosti zdravstvene in kliničnopsihološke stroke. A prizadevanja psihoterapevtov zunaj zdravstva so končno spodbudila tudi ministrstvo za zdravje, da je pristopilo k urejanju področja psihoterapije. Odgovornost za neurejenost razmer je torej v veliki meri prav na strani ortodoksne struje, ki je ob soočenju z izhodišči nove ureditve psihoterapije v Sloveniji zagnala vik in krik, ter seveda države, ki je predolgo ignorirala razvoj psihoterapije in potrebe po tej obliki pomoči. Ortodoksna struja se je zbala za svoje pozicije, zato se je v njihovo zaščito odločila za brezkompromisne napade na vse, kar jih ogroža, predvsem pa na psihoterapevte, ki niso zdravstveni delavci in si prizadevajo za samostojni poklic psihoterapevta. Od prvih očitkov, da ti niso ustrezno educirani, se je sedaj težišče preneslo na kritike, da nimajo klinične prakse in ne znajo diagnosticirati.

V razvitih državah se psihoterapija vse bolj uveljavlja kot samostojni poklic in avtonomna znanstvena veda, zato ima Slovenija edinstveno priložnost, da se s sodobnim zakonom priključi temu naprednemu mednarodnemu trendu. Ta neizogibno vključuje neposredno akademsko pot izobraževanja za poklic psihoterapevta, tako kot velja za zdravnike, psihologe in druge pomagajoče poklice. Že po kriterijih strasbourške deklaracije, ki uvaja tri stebre psihoterapevtske edukacije, sta poleg teoretičnega izobraževanja nujni tudi supervizirana psihoterapevtska praksa in osebna izkušnja. Dejstvo je, da opravijo psihoterapevti, ki niso zdravstveni delavci, bistveno več superviziranih psihoterapevtskih obravnav (najmanj 600 ur) kot klinični psihologi in psihiatri, ki pridobivajo znanje v okviru zdravniških specializacij. Res pa je, da »akademski« študentje praviloma nimajo možnosti prakticiranja v zdravstvenih organizacijah, ker si prostor za klinično prakso lastijo psihiatri in klinični psihologi. Prav tako slednji praviloma nimajo tretjega stebra edukacije v obliki osebne izkušnje, pa tudi sicer jim primanjkuje specifičnega psihoterapevtskega znanja. Tudi zato ortodoksna struja poudarja pomembnost okoliščin, ki jih sama obvladuje, to je klinične prakse, znotraj katere je v resnici le malo psihoterapevtske prakse. Veliko očitkov ortodoksne struje gre tudi na račun diagnosticiranja, ki naj ga psihoterapevti zunaj zdravstva ne bi obvladali, kar je seveda le rep mnogo kompleksnejše problematike, ki ga namerno izpostavljajo. Večkrat smo že opozarjali, da je treba pri tej tematiki upoštevati, da gre za dvoje konceptov delovanja, biomedicinski in biopsihosocialni/kontekstualni, zato so takšni argumenti irelevantni, tendenciozni, zavajajoči in nestrokovni.

Ortodoksna struja bo morala slej ko prej sprejeti dejstvo, da je psihoterapija samostojni poklic in znanstvena veda, ter uskladiti svoje delovanje tako na akademski kot na klinični ravni. Vsekakor pa niso na mestu stalne diskvalifikacije psihoterapevtov in zanikanje dosežene razvojne stopnje psihoterapije, pač pa iskanje skupnih poti in povezovanja, kar edino lahko omogoči sinergijske učinke v korist pacientov.

Veseli nas, da so snovalci zakona na ministrstvu za zdravje sprejeli nekaj za razvoj stroke ključnih izhodišč za oblikovanje zakona. Še vedno pa upamo, da bodo sprevideli in sprejeli potrebo po vzpostavitvi strokovne zbornice z obveznim članstvom, ki bi edina kot pravna oseba javnega prava lahko predstavljala ustrezen okvir za organizacijo regulacije psihoterapevtske dejavnosti skladno z novim zakonom. S podeljevanjem javnih pooblastil zunanjim izvajalcem, katerih usposobljenosti za izvajanje upravnih nalog in nepristranskosti ni mogoče zanesljivo zagotoviti, tvegajo presojo ustavne in pravnosistemske skladnosti pred ustavnim sodiščem. Snovalce zakona očitno niso prepričala niti mnenja uglednih pravnih strokovnjakov, zato se upravičeno sprašujemo, ali za psihoterapevtski zakon pravo ne velja.

Stroka ne sme postati ovira namesto vir rešitev. Potrebujemo sistem na sodobnih znanstvenih temeljih, ki bo dostopen vsem, ki potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. Poglobljeno argumentacijo naših stališč smo zaradi omejenega prostora v tem časopisu objavili na spletnih straneh Slovenskega združenja za psihoterapijo in SFU Ljubljana. Vabljeni k branju in lastnemu razmisleku.

Irena Kosovel, univ. dipl. pravnica in psihoterapevtka, predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo

prof. dr. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana