Vse več odločitev Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) sistematično in načrtno krši okoljske in procesne predpise, tako da je videti, kakor da gre za agencijo proti okolju. Pri tem ji pomagajo drugostopenjski organ – služba za upravne zadeve ministrstva za okolje in prostor (MOP) in nekateri soglasjedajalci, med katerimi izpostavljam direkcijo za vode, navsezadnje pa tudi tudi republiški inšpektorat za okolje in prostor.

Spomnimo na neupoštevanje 69. člena zakona o vodah (ZV-1), ki v drugem odstavku določa: »Gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objekta in naprave za odlaganje odpadkov je na vodovarstvenem območju prepovedana.« Vse od uveljavitve tega določila v letu 2002, ki je ostalo nespremenjeno kljub petim spremembam in dopolnitvam zakona in je po pravilih nomotehnike nadrejeno in močnejše od vseh določil v naslednjih členih zakona, ga kršijo tako ARSO, MOP kot tudi Vlada RS, ki je sprejemala uredbe o vodovarstvenih območjih na predlog MOP in po bliskovitem postopku spravila v veljavo Lex Magna. Omenimo tudi vse občinske prostorske načrte (OPN), ki kršijo omenjeni člen ZV-1, a je MOP z njimi soglašal.



Pri svojih odločitvah ARSO ne upošteva hierarhije predpisov in upošteva uredbe, ki spreminjajo z zakonom natančno določene omejitve. Ustavno sodišče je večkrat razsodilo, da sme podzakonski akt samo podrobneje opredeliti zakonska določila, nikakor pa jih ne sme širiti ali ožiti. Uradnice in uradniki v ARSO in MOP so prepričani, da sodbe ustavnega sodišča veljajo zgolj in samo za vsak konkreten primer, pri čemer kršijo najmanj načelo zakonitosti za uradne osebe temeljnega procesnega predpisa – zakona o upravnem postopku.

Upravno sodišče je kar nekaj odločitev ARSO in MOP vrnilo v ponovno odločanje zaradi proceduralnih napak v postopku sprejemanja odločitve. Mediji in PR-agencije ustvarjajo ozračje linča zaradi domnevne izgube delovnih mest in zaviranja razvoja: spomnimo samo na Teš 6, kjer je bilo leta 2010 obljubljenih 3500 zaposlencev za 40 let, danes vsega 1500 z načrtom ukinitve 1200 delovnih mest v Premogovniku Velenje v desetih letih. Pri tem nabijajo na križ tistega, ki je na ključne napake skladno z zakonitimi pooblastili opozoril in uporabil pravna sredstva kot eno od osnovnih človekovih pravic, bodisi da gre za nevladno organizacijo (Slovenski E-forum, ROVO, Društvo za proučevanje rib Slovenije) bodisi da gre za lokalno skupnost, ki uporabi institut ustavne presoje. Tako preusmerjajo pozornost od storilcev napak v postopku oziroma od tistih, ki niso pravilno ugotovili dejanskega stanja in niso ustrezno upoštevali materialnega in/ali procesnega prava. V ozračju linča pri razsodnem opazovalcu prevlada občutek o ugrabitvi države s strani kapitalskih lobijev in videz servilnosti uradnih oseb interesnim skupinam.



ARSO ne upošteva direktive Seveso oziroma uredbe o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic, ki določa, da je za primere požarov potrebno določiti realno vplivno območje, ki ga ni mogoče zamejiti z ograjo obrata. Upravljavec obrata mora z ustreznim pisnim navodilom obvestiti prebivalce in javne zavode, kako ukrepati v primeru nesreče. Načrtno neupoštevanje uredbe Seveso je ARSO dokazal v več primerih: z mnenjem, da Teš ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) za rabo uvoženega energenta, pri izdaji OVD Krki, d. d., za širitev skladišča nevarnih snovi na lokaciji Ločna na kapaciteto, ki je večja od količine zgorelih snovi v požaru v Kemisu, pri izdaji novega OVD Kemisu, pri izdaji OVD Albaughu, pri izdaji OVD Magni, pri izdaji OVD za rafinerijo v Petišovcih itd. Iz Seveso registra na spletni strani ARSO je moč ugotoviti, da velika večina zavezancev ni dopolnila in uskladila zastarelih OVD, za kar je rok potekel marca 2018. Ne ARSO, ne MOP, ne republiški inšpektorat za okolje in prostor ne ukrepajo – v posmeh občanom, ki jih sankcionirajo zaradi neupoštevanja zakona o dimnikarskih storitvah.

ARSO je izdal odločbo, da mora Ascent pridobiti presojo vplivov na okolje za postopke hidravlične stimulacije (frakinga) v Petišovcih, čeprav uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (uredba IED), v prilogi 1 za posege v rudarstvu enoznačno dovoljuje za vtiskavanje v zemljo samo in izključno vodo. Nobeni dodatki niso zapisani. In ker velja za uradne osebe, da jim je dovoljeno početi samo tisto, kar je izrecno zapisano v predpisih, je očitno nezakonito izdati kakršen koli drugačen upravni akt od popolne zavrnitve Ascentove oziroma Geoenergove vloge za hidravlično stimuliranje, ker enostavno v tem trenutku veljavna zakonodaja ne dovoljuje vtiskavanja česarkoli drugega razen vode brez dodatkov.



Nekateri od naštetih v domačem okolju niso ali ne bi mogli dobiti okoljskih dovoljenj. Ali pa so edini v Evropi, ki trgujejo z določeno vrsto strupa. Ali pa so tako veliki, da jim je dovoljeno vse, kot v antiki, quod licet Iovi, non licet bovi – kar je dovoljeno šefu bogov, ni dovoljeno čredi volov (da ohranimo rimo v prevodu).

Kmalu se bodo po zgledu srednješolcev organizirale okoljske civilne iniciative in zahtevale, da v skladu z zakoni uradne osebe delujejo v javno korist za udejanjanje človekovih pravic vseh državljanov do zdravega okolja, in ne več v izkrivljenem javnem interesu kapitala proti okolju.